Kot trener, rojen v Berlinu, premorete tako nemško kot hrvaško mentaliteto, zato ste neprestano razpeti med čustvi in razumom. Zna to biti zahtevno?

Ni mi lahko. Večina reprezentantov je rojenih na Hrvaškem in nimajo izkušenj, kot jih imam sam, ker sem živel in igral nogomet v Nemčiji. Dostikrat nekaj predpostavljam, nato pa ugotovim, da me fantje ne razumejo takoj. Kljub temu imam stvari pod nadzorom.

Imate v sebi več nemške ali hrvaške mentalitete?

Priznam, da nemške. Celo več kot moj brat Robert. Seveda pa sva oba Hrvata, impulzivna in tudi čustvena, a seveda tudi racionalna. Pri odločanju vedno uporabljam razum. Seveda lahko stvari postanejo težke, če odločitve sprejemaš zgolj na osnovi občutka. Zato vedno uporabljam tudi možgane.

Kako bi opisali sebe kot trenerja?

Želim biti človeški, odprt in pošten. Vzgajali so me v Nemčiji in večino kariere sem preživel tam. Poosebljam tipično nemške vrline, kot so red, disciplina in organizacija. Hrvatje smo pri odločitvah bolj spontani, toda zdi se mi pomembno, da obstajajo pravila, ki jih moramo spoštovati. Brez discipline in trdega dela ni uspeha. In vsi moji igralci to dobro vedo.

Brat Robert je vaš pomočnik v reprezentanci.

Skupaj sva igrala v hrvaški reprezentanci, Bayerju iz Levercusna in Bayernu iz Münchna in zdaj sva znova skupaj. Vedno sem se zanesel nanj, dostikrat je na igrišču kot obrambni igralec stal tik za mano in najina komunikacija je bila izvrstna. Enako je zdaj v reprezentanci.

Brez dobrega kapetana ni vrhunskega moštva. Kakšne so vaše zahteve?

Darijo Srna je izkušen in ima več kot 100 nastopov za reprezentanco. Redno igra v ligi prvakov in je osvojil evropsko ligo. V reprezentanci mora prevzeti odgovornost, česar se dobro zaveda, saj je kapetan že vrsto let. Ko sem bil sam kapetan, so mi mlajši kolegi vedno govorili, naj ne bom tako strog. (smeh)

Kako daleč se lahko uvrsti Hrvaška?

Na prvenstvo smo se uvrstili skozi priprta vrata, v Brazilijo pa smo odpotovali z željo, da naredimo nekaj odmevnega. Ne bomo zgolj turisti. Želimo navdušiti, svetovno prvenstvo je vendarle vsaka štiri leta.

In spomini na leto 1998 in tretje mesto?

Nisem prepričan, da bomo še kdaj imeli generacijo tako kakovostnih nogometašev. Vsi so bili individualno med najboljšimi na svetu.

Povzeto po www.fifa.com