Intervju z Miloradom Kosanovićem: V Sloveniji ni nihče večji od Olimpije

Povedal sem jim veliko stvari. Tudi po tekmi z Gorico. Ne morejo popraviti napak, če ne povem, kdo in kaj je storil narobe. To vseskozi govorim. Ne gre za kritiko, to moram govoriti. Če ne bi povedal, kaj je narobe, bi mislili, da je vse v redu. Vsak dan imamo sestanek in govorimo o tem, kdo česa ni naredil pravilno. Ne zato, ker bi bil slab človek, ampak ker morda ni dobro razumel ali ni bil naučen in podobno.

Razumejo. Gre za učni proces, podobno kot v šoli. Nekateri potrebujejo manj časa, drugi več.

Da bi ujeli igro in obnašanje, potrebujemo tri mesece. Zato so priprave pomembne. Trajajo okoli mesec dni in pol, potem še pet ali šest tekem v prvenstvu. To je optimalen čas. Možno pa je že prej. Ko imaš osnovo osmih, devetih igralcev in dodaš dva ali tri, se ti hitro vklopijo v sistem. Ko pa moraš ekipo zgraditi na novo, to zahteva več časa.

Ne vem. To je njihov problem.

Sem. Ampak čez noč ne morem ničesar obljubiti. Lahko obljubim, da bomo delali, popravljali napake. A ne gre čez noč. Sploh, ker nisem vedel, kam prihajam. Videl sem eno tekmo in sem se uštel.

Proti Mariboru. Tam je vse skupaj delovalo v redu. Potem sem spoznal igralce, ki niso slabi. Niso slabši od drugih nogometašev. Mislim, da so boljši od mnogih nogometašev drugih ekip. Ne od vseh, ampak od večine. A ima večina naših igralcev napačne navade. Na takšen način so igrali zadnji dve, tri leta. Veliko je treba spremeniti, delati pri podrobnostih.

Da bomo imeli povsem drugačne rezultate. Ta ekipa lahko spomladi enakovredno igra proti vsem tekmecem, od Maribora naprej. Morda potrebujemo le eno ali dve korekciji.

V nekaterih linijah v ekipi je vprašljiva tudi kakovost. Nekaj korekcije bomo skušali narediti pozimi. Če nam ne bo uspelo, bomo to skušali nadoknaditi z delom. A fantje so sposobni. Ko bodo fizično močnejši in tekaško boljši, ko bodo odnosi med njimi »sedli« v igro, ko bodo natančno vedeli, kaj kdo dela..., bo veliko bolje.

To je odvisno od tega, kakšen koncept si želi vodstvo kluba zgraditi. Športni direktor mora biti predvsem primerna osebnost z znanjem, nato pa človek zaupanja, mora biti vdan in predan klubu, da bi napravil kontinuiteto, ko gre za nogometaše. Druga možnost je, da je trener menedžer. Potem on dela te stvari. Za Olimpijo bi bilo pametno, da počasi začenja vzgajati trenerje in športne delavce. Najde naj mlajše ljudi.

Meni je vseeno. Lahko delam tudi na tak način. Sedaj imam več dela. Moram delati veliko stvari.

Tudi. To mi ne predstavlja težave. Seveda bi mi bilo lažje, če bi imeli športnega direktorja. Zelo pomemben je značaj športnega direktorja. Samo v prostoru nekdanje Jugoslavije je ogromno klubov. Vidite lahko, da so v nekaterih klubih pravi direktorji, veliko več pa je tistih, ki niso pravi. Ki postajajo menedžerji in podobno. To pa ni dobro za klub. Športni direktor se mora ukvarjati s stroko, z razvojem mladinskega pogona, trenerji in držati konstanto glede na to, kaj je vizija vodstva kluba. Na to mora biti osredotočen, ne pa na to, kako naj igra ekipa, na zamenjave in tako dalje.

Zelo rad imam mladega igralca, če ima talent. Rad mu dam priložnost. Raje dam priložnost nadarjenemu mlademu kot nekomu, ki je pri koncu kariere. A ne gre le za mlade in stare. Mladega talentiranega nogometaša je treba počasi uvajati v moštvo. Na tak način se v pol leta ali letu dni razvije v dobrega nogometaša. Najslabše je, če mlad nogometaš ne igra. A ne smemo za vsako ceno v ospredje porivati mladih, temveč je treba oceniti, kdo je talentiran.

To ni res. Lazetića sem jaz odgnal, ker ni bil dovolj kakovosten za Crveno zvezdo. To je pokazal tudi v Italiji, kjer je bil član petih klubov, a nikjer ni pustil pečata. Toliko pogodb je dobil zahvaljujoč Dejanu Stankoviću.

Kdo je naredil Dejana Stankovića? Pa Mileta Ačimovića, Perico Ognjenovića, Ivana Dudića, Jovana Gojkovića, Marka Pantelića... Toliko priložnosti je dobil, pa ničesar ni naredil. Bil je izjemno hiter, a je imel pljuča kot piščanec. Lahko je igral pet minut, potem je moral petnajst minut počivati. Vprašajte moje igralce, kaj menijo o meni. Tudi Ačimovića.

Takrat je bil »mala miš«. Bil je dober otrok. Bil je predan, poslušen, boril se je za svojo kariero. (Pogovor prekine telefon. Nekdo mu je sporočil, da je Crvena zvezda premagala Partizan.)

Seveda. Kako ne bi bil? Zaradi zmage Crvene zvezde in zaradi Slaviše Stojanovića, ki je bil na poti v nikamor.

Tam človek ne more preživeti. To je eno samo mučenje.

O njem lahko povem vse najboljše. Če ne bi bil priden in poslušen, ne bi naredil takšne kariere. Je super fant.

To je odvisno od vodstva kluba in od Mileta. Mojo podporo ima, dvatisočodstotno. Dva meseca sem že vseskozi z njim. Odkar sem tu, mu govorim: 'Mile, kaj ti je.' (Ačimović za zdaj zavrača možnost vrnitve v Olimpijo, op. p.) On si zasluži mesto v Olimpiji. A to je stvar kluba in Ačimovića.

Ne vem. Onadva sta že bila v klubu. Ne vem, zakaj nista več. Teh odnosov ne poznam. Oba sta mi pri srcu. Ljudje govorijo različne stvari, v kar se ne bom vmešaval. Tisti, ki so nekaj naredili v nogometu, morajo ostati v nogometu. A morajo imeti mero. Ne morejo biti kar takoj predsedniki, trenerji prvih ekip...

Nisem ne eno ne drugo. Avtoriteto pridobim skozi delo in znanje. Zelo sem natančen, zahteven. Takoj povem, kar znam in kar hočem. To, kar govorim, delam. In o tem, kar delam, govorim. Zavedam se, da moje delo ni nikogar strašiti. Avtoritete si ne pridobivam s funkcijo in kaznijo, ampak z delom in znanjem, ob tem pa vplivam na razvoj teh otrok. In ne le v nogometu, ampak tudi po človeški plati. Vzgajam jih. Nihče ne more biti velik nogometaš, če ni vzgojen.

To se ne sme zgoditi. Morda se lahko enkrat.

Ne, ampak pred vsemi nogometaši govorim z njim. Imamo pravila obnašanja. Ta pa niso takšna, da bi ob določenem prekršku predvidevala določeno kazen. Ne. Pravila obnašanja morajo postati način življenja. Ko tako živimo, tistega, ki ta pravila krši, izloči skupina, ne jaz. Rad jim povem, da sem nisem prišel, da bi komu zaustavil razvoj kariere. Prišel sem, da bi vsem pomagal. Če jaz nimam pravice, da bi kogar koli maltretiral, kakšno pravico ima nogometaš, da maltretira soigralce? Nikakršno! To je težak posel. Od tega živeti je zelo težko. Lepo je, ko ti gre dobro. A ljudje nikoli ne razmišljajo o tem, koliko nogometašev v času kariere sebi in svoji družini zagotovi mirno življenje v primerjavi s tem, koliko jih igra. In koliko trenerjem uspe? Tukaj smo vsi skupaj zato, da naredimo nekaj, da bo vsem skupaj bolje. Moramo spoštovati nekatere principe. Kdor teh principov ne spoštuje, mora biti eliminiran. Ne takoj. Igralcu daš priložnost, da se popravi, z njim se pogovarjaš. Pogovarjamo se vsi.

Težko. Zvezda je ostala ogromen klub. Toda od leta 2007 je šlo vse v napačno smer. Vse spremembe so privedle do velikega dolga. Zrušili so klub. To, kar se danes dogaja v Zvezdi, ni Zvezda. Tisti, ki niso bili v Crveni zvezdi, ne morejo razumeti, za kakšno razliko gre. A Zvezda še vedno funkcionira. To je klub države, klub naroda. Pa ne zato, ker sem bil jaz tam. Olimpija je podobno kot Partizan klub znotraj ljubljanskih okvirov. Zvezda pa je nekaj velikanskega. Ljudje lahko to občutijo le na derbijih ali na mednarodnih tekmah. Zvezda je zdaj tam, kjer je bila Olimpija pred petimi leti. Olimpija danes potrebuje organizacijsko reformacijo.

Veliko je načrtov. Olimpija je velik klub, to si zapomnite in zapišite. V Sloveniji nihče ne more biti večji od Olimpije. Nikoli!

Ni! Ima le boljše rezultate v zadnjem času.

Nima. Ničesar nima več.

Ima, ima, ampak boste videli, kdo ima več navijačev, če bo Olimpija čez leto dni prvak. Boste videli. Olimpija je Slovenija. Toda kdo bo navijal za Olimpijo, če izgubi proti Triglavu? Če ne more dati gola, če izgublja... In to vrsto let. Pa še v peto ligo je izpadla. Nove generacije niti ne vedo, kaj je bilo prej.

(smeh) Da me ne boste narobe razumeli: vse čestitke Mariboru. Zlatka Zahovića poznam več let, vesel sem, da mu gre dobro.

Pred časom sem mu rekel: Ti, »grobarčina«. Odvrnil mi je: Pa kako to, šefe, Zvezda in Olimpija. Rekel sem mu: Tiho bodi, Grobar. Njih to moti.

Bojijo se nas. Potem nam iz strahu pravijo cigani. Mi o njih nikoli ne govorimo, njihov dan pa se začne z nami. Vam povem zgodbo: obstaja fotografija iz zraka velikega stadiona Crvene zvezde in malega Partizanovega. Stojita le nekaj sto metrov narazen. Ko tujci vidijo sliko, občudujejo velik stadion. Povemo jim, da je to naš stadion. Potem nas vprašajo, kaj je tista majhna stvar zraven. Rečemo jim, da tam treniramo. (krohot) To je Partizan. To je Zlatko Zahović. Torej mali Grobar. (smeh)

Vem, vem.

Z njim sem v dobrem odnosu. Vesel sem, ko mlajši možje nekaj naredijo. Brez njih ni nogometa. Nogomet bi umrl. Kaj bi bilo z nogometom v Sloveniji, če ne bi bilo Zlatka Zahovića in Maribora? Maribor bo morda prezimil v Evropi. Kaj bi želeli lepšega? To je motiv vsem drugim. Ni se nam treba jeziti na Zahovića. Ni nam ga treba imeti radi, ampak ga moramo spoštovati. In skušati ga moramo premagati. Razbiti. In potem ga bomo lahko imeli radi. Potem mu lahko rečemo: 'Pridi, mali, da nekaj spijemo'. (smeh)