V nogometu se odsevajo družbene razmere. In tako tudi nogomet včasih ni pravičen. Da so pomembni razni lobiji, kot so v politiki, ni skrivnost. Prav tako ni skrivnost, da imajo ti včasih vpliv na to, kateri nogometaši igrajo, tako v reprezentancah kot v klubih. Ti stremijo k čim boljšemu rezultatu, a ne vedno. Če bi, bi vedno igrali le najboljši nogometaši, a ne. Ker veljaki klubov na prvo mesto ne postavljajo vedno športnega oziroma tekmovalnega interesa, temveč druge: finančne, osebne, interese lobijev, menedžerjev... Tako se vseskozi dogaja, da kakšen nogometaš, ki bi po kakovosti sodil na igrišče, sedi na klopi ali tribuni.
A bodimo za nekaj trenutkov naivni in verjemimo, da akterji v nogometu stremijo k skupnemu dobremu (kar je v športni ekipi tekmovalni uspeh), ne le osebnemu. So ob tej predpostavki ravnanja klubov, ko nogometaša iz ekipe vržejo iz razlogov, ki niso športne oziroma tekmovalne narave, etična? Je zaradi odločitev, ki ob stran potisnejo rezultat na tekmovališču, ogrožen pošten športni boj, zaradi katerega naj bi športniki tekmovali?
Olimpija: Ne izsiljujemo
V slovenski ligi je najbolj svež primer Bobana Jovića. Vse od lanskega šestega oktobra za Olimpijo ni igral, čeprav je bil mladi reprezentant in je eden najboljših nogometašev ljubljanskega kluba ter slovenske lige, temu primerno pa je tudi zanimanje zanj na nogometnem trgu. A pred oktobrskim derbijem z Mariborom je vodstvo Olimpije sporočilo, da nogometaš ne želi podaljšati pogodbe (izteče se mu konec te sezone) in »da igralec trenutno ni psihološko dovolj dobro pripravljen za igro«. Kakšne psihološke težave ima, klub v njegovem imenu ni sporočil, medtem ko Jović v javnosti po navodilu kluba ne sme govoriti, pri čemer se odpira vprašanje spoštovanju pravice govora. Mogoče je sklepati, da je Jovićeva psihološka (ne)pripravljenost ostala enaka, kajti položaj se vse do danes ni spremenil. »Jovićev status ostaja nespremenjen. Ne želi podpisati pogodbe, ampak želi iti v tujino. Verjamem, da bomo to rešili do konca meseca. Ima agenta (nogometaša zastopa agencija Roberta Čibeja, ki za zdaj molči, op. p.), ki bi mu moral malo svetovati. Dva meseca že ni v pogonu. Če še šest mesecev ne bo.... Ne vem,« je direktor Olimpije Sanel Konjević pustil širok prostor za interpretacijo njegovih besed in dodal: »Mi moramo na prvo mesto postaviti interese kluba. Sicer pa Boban trenira z ekipo in ni nobenega šikaniranja. Dokler ne bo podpisal pogodbe, nam ne bo na voljo.« A nogometaš je postavljen pred ultimat: podpiši ali ne boš igral. Mar ne gre tu za izsiljevanje? Ljudje naj bi namreč pogodbe podpisovali, ker si tega želijo, ne ker bodo sicer deležni negativnih posledic, kot je neigranje in s tem padec cene na trgu in stagniranje ali nazadovanje v razvoju. »Bobana ne izsiljujemo. Lahko se vprašamo tudi, ali gre za izsiljevanje z druge strani. Ponujamo mu, da bo najbolje plačan igralec Olimpije v tem trenutku,« odgovarja Konjević. Toda ali ni sporno, če nogometaš ne igra iz razlogov, ki niso športni? V zraku tako obvisi vprašaj nad športnim bojem, ki naj bi bil bistven tudi v nogometu. Če nogometaš, ki po kakovosti sodi v ekipo, ne igra, je mogoče predvidevati, da bo ekipa igrala slabše, nogometaš bo nazadoval. »Težko je odgovoriti na to vprašanje. Če od zunaj gledaš na to problematiko, vidiš drugače, kot če to spremljaš od blizu. V primeru Jovića mislim, da ni nič spornega. Treba je vedeti, da bi od Jovića v letu 2013 lahko živelo 80 odstotkov nogometašev Olimpije, ki bi imeli zaradi njegove prodaje redno plačo,« je rekel Konjević in med drugim dejal tudi, da primer Jović ni ne prvi ne zadnji v svetu nogometa.
V Celju kotalili gume
Več jih je. Trenutno je najbolj odmevna podobna zgodba, ki se odvija, zgodba zvezdnika Interja Wesleyja Sneijderja. Ta z modro-črnimi noče podpisati pogodbe, ki bi mu prinašala manjšo plačo, zato se je vodstvo kluba odločilo, da ne bo igral. V slovenski ligi je bil razvpit spor med Mariborom in Elvedinom Džinićem v sezoni 2010/11. Takrat je športni direktor Zlatko Zahović javno dejal, da se bo nogometaš preselil na tribuno in da bo treniral z mladinci, kajti ni želel podaljšati pogodbe s klubom, ki si je od prodaje obetal visoko odškodnino. Položaj je bil podoben kot v Jovićevem primeru. Le da je bilo zaradi govora o degradaciji v mladinsko ekipo vprašanje o šikaniranju in izsiljevanju nogometaša še bolj očitno. Takrat se je na to ostro odzval nogometni sindikat in ravnanje Maribora označil za mobing, kot nesprejemljivo pa je potezo označil tudi predsednik nogometne zveze Aleksander Čeferin. Po nesorazmernih kaznih, suspenzih na trhlih temeljih in drugih spornih ukrepih so v minulih letih posegali v Celju. Več nogometašev je bilo odstranjenih iz prve ekipe. Nekateri so morali opravljati fizična dela in se udeleževati treningov, ki nimajo nič skupnega z nogometnim trenažnim procesom. Lisandro Sacripanti in Martin Šarić sta, na primer, v letu 2011 trenirala tudi z judoisti. Šarić je dejal, da sta morala med drugim kotaliti traktorske gume. Tudi v tem primeru so se pojavile domneve o mobingu, takšno mnenje je izrazil tudi predsednik zveze Čeferin.
Da so podobni primeri v nogometu pogosti, je med svojim delom občutil nogometni agent Denis Brnčič. »Klub ima vso pravico nogometaša iz razlogov, ki niso športni, poslati na tribuno, tega mu ne prepoveduje noben predpis. Edino Fifino pravilo na to temo je, da lahko igralec prekine pogodbo zaradi športnega razloga oziroma če igra v eni sezoni na manj kot na deset odstotkih tekem. A ponavadi to delajo nogometašem pol leta pred iztekom pogodbe, zato ta pogoj v večini primerov ni izpolnjen. To je edini instrument, s katerim lahko klub prisili igralca, da podpiše pogodbo. Dokler klub plačuje nogometaša oziroma dokler je pogodba veljavna, lahko dela, kar želi. Na žalost je to tako,« je pojasnil Brnčič in dodal, da v vseh primerih krivda za tovrstne spore vendarle ni na strani klubov, ki ščitijo svoje interese. Medtem ko formalnih ovir za tovrstne ukrepe klubov nogometni svet ne pozna, to še ne pomeni, da je tovrstno ravnanje sprejemljivo. »Drži, da je vprašljivo, ali je to korektno. Takšno ravnanje je sporno iz športnega in moralnoetičnega vidika,« je dodal. Sam je videl tudi drugačne vrste izsiljevanja. »Za mene kot agenta je precej huje, ko dajo nogometaša na tribuno, ker noče privoliti v zmanjšanje pogodbe. Srečeval sem se s primeri, ko so klubi izsilili nogometašev podpis. Čez nekaj časa klub ni mogel izpolnjevati pogodbenih obveznosti, zato so ga začeli šikanirati, da bi prekinil pogodbo,« je dodal Brnčič in sklenil, da je nogomet pač zrcalo družbe: tako kot v vseh panogah je v nogometu delavec podrejen delodajalcu, pri čemer so ene pogodbene stranke korektne, druge nekorektne.
