Od svetovnega prvenstva v nogometu se je včeraj poslovil človek, ki je osvojil množice, ne le doma, ampak tudi po svetu. Selektor Mehike Miguel Herrera ne bo svetovni prvak, kot je napovedal, a bo ljubiteljem nogometa ostal v spominu in nobeno presenečenje ne bo, če bo čez štiri leta v Rusiji spet noro skakal ob selektorski klopi, ko bo Mehika dosegala gole. Čeprav so El Tri po dramatičnem razpletu v osmini finala izgubili proti Nizozemski, v domovini uživa veliko podpro. V minutah po porazu kritik na njegov račun še ni bilo mogoče slišati, temveč zgolj pohvale. Ko je po tekmi gostoval v oddaji televizije Azteca, so mu čestitali in namenjali besede podpore.
Pričakovati gre, da se bodo podobno vedli navijači, ko se bo mehiška ekipa danes šestič zapored s svetovnega prvenstva vrnila po porazu v osmini finala. Piojo (uš, op. a.), kakršen je njegov vzdevek, se je Mehičanom prikupil, ker je kot eden izmed njih. Z odprtostjo, zabavnostjo, srčnostjo in pristnostjo, pri čemer se ne trudi skrivati čustev, vsak Mehičan v njem lahko najde del sebe. Podobno kot Herrera pooseblja rojake, nesrečen poraz odseva Mehiko, čudovito deželo z bogato, a tudi nesrečno zgodovino, sedanjostjo in negotovo prihodnostjo. Kot po navadi je tudi v tem primeru nogomet nastavil ogledalo, v katerem je mogoče videti, da telenovele niso naključno doma v Mehiki. Težava je v tem, da je v njih mogoče prirediti srečen konec, v nogometu in življenju pa ne. Zato se je 120 milijonov tribarvnih src ob zmagah brez brzdanja smejalo in pelo o lepem nebu (Cielito lindo, op. a.), kot pojejo mariachiji (del pesmi se glasi Canto y no llores – poj, ne jokaj se, op. a.), ljudje zaradi tekem niso hodili v službo. Kričeče so sanjali o svetovnem naslovu, danes pa jokajo. Torej počnejo ravno to, česar naj ne bi počeli, in so nesrečni, kot so vajeni biti, Piojo Herrera in njegovih 23 bojevnikov pa so se prelevili v tragične junake telenovel.
Čeprav je Herrera napovedal, da bo Mehika svetovna prvakinja, bržčas zaradi tega ne bo poslušal prevelikih kritik na svoj račun, kot bi jih v Evropi. Ker potomci očeta Mehike Miguela Hidalga razumejo, da vsega v življenju ni treba jemati smrtno resno in da je Herrera rekel le to, kar je čutil in po čemer že desetletja hrepeni ves narod. Če temu dodamo še Herrerovo izjavo po včerajšnji tekmi, v kateri je rekel, da so se proti njim zarotili vsi (mislil je na sodnike in dvomljivo enajstmetrovko v korist Nizozemske), ter se spraševal, zakaj mora soditi toliko evropskih sodnikov, je slika mučenika na zrcalu še bolj kristalna.
El Tricolor (tribarvni, op. a.) razumejo tudi, da človeka, ki stori neumnost, ni treba pribiti na križ, še posebno, če je pri tem neizumetničen. Tega s Herrero niso storili, čeprav je v času kariere po eni od tekem na igrišču pretepel navijača nasprotne ekipe in bil kot branilec znan po marsikaterem brutalnem prekršku. Tega ne bi storili niti z Luisom Suarezom, ki ni le žrtev nespametnega vedenja, ampak tudi populizma Fife.
Da je Herrera eden od njih, je pokazal na veliko načinov. Tako da na twitterju ne objavlja le postave dan pred tekmo, ampak tudi sporočila, ki jih noben drug trener na svetu ne bi. Ko je želel v reprezentanco zvabiti Carlosa Velo, ki z mehiško nogometno zvezo že dlje časa ni v najboljših odnosih, je objavil fotografijo, na kateri je sam z ribo. »Ujel sem mečarico, a ne Carlosa,« je Herrera zapisal ob fotografiji. Je verjetno tudi edini selektor na svetu, ki je svojo družino povezal z ekipo, kar je narodu, za katerega so močne družinske vezi izredno pomembne, všeč. Ena od hčera (pravijo ji Piojita – mala uš, op. a.) je še posebno povezana z reprezentanti. Z njimi stavi o rezultatih tekem, objavlja fotografije z njimi, včasih se pojavi na novinarski konferenci, kjer postavlja vprašanja očetu, s katerim diskutira o tem, kdo naj igra in kdo ne. Celo pogovor prek telefonskih sporočil z očetom je že objavila na twitterju. O taktiki in tem, koga si sama želi v ekipi, v medijih govori tudi Herrerova mama. Piojo je zaslovel zaradi čustvenih proslavljanj golov, na kar je ponosen, in prek interneta ljudi spodbuja, naj objavljajo posnetke čim bolj norih proslavljanj.
A Herrera ni le to, kar je mogoče videti na internetu in televiziji. Je tudi odličen in očitno podcenjen nogometni strokovnjak (je najslabše plačani selektor na svetovnem prvenstvu). Na čelo reprezentance je prišel, ko je bila ta v razsulu. V ne ravno zahtevnih kvalifikacijah Srednje in Severne Amerike so bili tik pred izpadom, stanje duha je bilo na dnu. Potem ko so se nekako izvlekli, je šla pot le še navzgor. Ena ključnih potez je bila, da je v ekipo vrnil Rafaela Marqueza, mu povrnil spoštovanje, dal kapetanski trak in glavno vlogo. Poiskal je enajst nogometašev in še nekaj menjav, ki jim v slogu Srečka Katanca slepo zaupa. Našel je pravo mesto v ekipi za Giovanija dos Santosa, prvega zvezdnika Javierja Chicharito Hernandeza je posadil na klop, a s tem ni zmanjšal njegovega prispevka k uspehu ekipe. Tik pred svetovnim prvenstvom se mu je posrečila še ena pomembna odločitev. Za vratarja je izbral Guillerma Ochoa. Ta je bil pred odhodom v Evropo dolga leta član Americe iz Ciudad de Mexica, kjer je bil izjemno priljubljen, celo preveč. Vseskozi je moral poslušati, da ga v ospredje potiskajo sponzorji in da je bil član najvplivnejšega mehiškega kluba, ki ga je pred prihodom v reprezentanco treniral tudi Herrera. Zato so Oschoo v strahu pred kritikami nekateri selektorji posadili na klop. Herrera je raje tvegal. Tako kot je tvegal z Marquezom, Chicharitom in uporabo družbenih omrežij. Tveganje se je obrestovalo, a le do včeraj. Toda Herrera (in njegova reprezentanca) je kljub temu eden od zmagovalcev tega svetovnega prvenstva.
