Potem ko so nogometaši Švice nesrečno izgubili v osmini finala, so popadali po tleh. Žalostno so zrli predse, ko je do njih pristopil njihov selektor Ottmar Hitzfeld in jih začel tolažiti. To je bilo zadnje dejanje, ki ga je na igrišču oziroma ob njem storil 65-letni strokovnjak. Tekma med Švico in Argentino je bila zadnja v njegovi karieri. Odslej bo strokovni komentator na televiziji. »Tam vsaj ne bom mogel izgubiti,« se je pošalil na svoj račun. Minuli dnevi so bili za Hitzfelda stresni in žalostni. Le dan pred tekmo mu je pri 81 letih umrl brat, ki je izgubil boj z levkemijo. Nekdanji trener Bayerna in Borussie iz Dortmunda je kljub temu profesionalno vodil zadnjo tekmo v karieri.
Ko je videl nogometaše sedeti in ležati na tleh, se je spomnil leta 1999. Takrat je doživel enega redkih velikih razočaranj v karieri. Ob čudežu v Barceloni, ko je Bayern v finalu lige prvakov še v 90. minuti proti Manchestru Unitedu vodil 1:0, potem pa izgubil 1:2, je bil trener bavarskega kluba. »To so močne emocije, ki jih lahko doživiš le v nogometu. Zato imamo ta šport tako radi. Švica bo požela simpatije vsega sveta, zato smo ponosni,« je po zadnji tekmi v karieri dejal Ottmar Hitzfeld, ki je tekmo z Argentino označil kot vrhunec kariere. Pri tem so čustva prišla na plan, saj je imel solzne oči, govoril je z daljšimi presledki med besedami kot po navadi.
Hitzfelda je k Bayernu, s katerim je osvojil največ pomembnih lovorik, zvabil nekdanji soigralec Ulli Höness. Za Zahodno Nemčijo sta skupaj igrala tudi na olimpijskih igrah leta 1972 na znameniti prvi tekmi Zahodne proti Vzhodni Nemčiji. Oba sta dosegla gol, a Vzhodni Nemci so zmagali 3:2.
Hitzfeld je bil napadalec. Gole je zabijal za Basel, Stuttgart, Lugano in Luzern. Rojen je bil v Lörrachu v Nemčiji, na tromeji med Nemčijo, Švico in Francijo. S Švico ni bil povezan le na koncu trenerske kariere, ampak tudi na začetku, ko je bil uspešen pri Aarauu in Grasshopersu. Tam si je utrl pot med najboljše nemške trenerje, mnogi menijo, da je celo najboljši vseh časov. Temu v prid govorijo lovorike, osvojil je sedem naslovov prvaka Nemčije, dva Švice, dva evropska naslova in po tri nemške in švicarske pokale. Eno ključnih potez je naredil, ko je leta 1991 sprejel službo dortmundske Borussie. V šestih letih je klub, ki prej o tem ni mogel niti sanjati, pripeljal na evropski vrh. Uspeh je leta 2001 ponovil z Bayernom, ko je v finalu po streljanju enajstmetrovk premagal Valencio z Zlatkom Zahovićem. Med letoma 1998 in 2004, ko je bil trener Bayerna, je zgradil v Nemčiji malodane nepremagljivo ekipo, s katero je podiral vse pred seboj. Pri tem mu je pomagala tudi natančnost. Veliko da na statistiko, je matematik, zapisuje si vsako podrobnost, pri tem pa ne uporablja moderne tehnologije, ampak prisega na papir in svinčnik. Njegova vzdevka sta Gottmar (gott po nemško pomeni bog) in General, kar pa nima prav nobene zveze s tem, da je bil njegov stric general v Hitlerjevi vojski.
Hitzfeld spada med zelo uglajene trenerje. Je eden tistih, ki dokazujejo, da trenerju oziroma nogometašu ni treba biti zlobni deček, da bi bil uspešen. Je poleg tega tudi eden redkih, o katerih nogometaši govorijo samo z izbranimi besedami. Težko je namreč slišati kritiko na njegov račun. Kljub temu stresa ni manjkalo. Leta 2004, ko je končal delo pri Bayernu, je bil Hitzfeld zelo izčrpan. Bil je tako zelo utrujen, da je zavrnil nemško zvezo, ki ga je želela postaviti za selektorja reprezentance. V enem od intervjujev je dejal, da je bil depresiven in je občutil izgorelost. Dve leti je potreboval, da se je pobral in se tudi vrnil k Bayernu, ki ga je reševal iz težkega položaja. Sredi sezone je zamenjal Felixa Magatha, v naslednji pa spet postal nemški pokalni in državni prvak.
Manjši primanjkljaj v njegovem življenjepisu je le, da nikoli ni delal zunaj nemškega govornega območja. Za to je imel priložnost leta 2002, a jo je zavrnil. Lahko bi šel v Anglijo, a je dejal, da se ne bo selil iz Nemčije, ker se v jeziku, ki ni njegov materni, ne bi mogel dovolj dobro izražati oziroma nogometašem ne bi mogel predstaviti svojih čustev.