Kljub večkratnim pobudam Slovenija v času svoje samostojnosti še ni podelila niti splošne niti delne amnestije. Vlada je zdaj ocenila, da je desetletnica slovenske državnosti priložnost, da pokaže svojo dobrohotnost tudi do tistega dela svojih državljanov in tujcev, ki so kršili družbene norme in bili zato obsojeni. Pri tem se vlada sklicuje še na poziv papeža Janeza Pavla II., ki ga je lani ob svetem letu naslovil na državnike vsega sveta in s katerim se je med drugim zavzel za znižanje kazni.

Zadnja amnestija na našem območju je bila leta 1990, Slovenija pa jo je sprejela, ker so vse druge republike bivše Jugoslavije takrat sprejele zakone o amnestiji. Razlog so bili številni politični zaporniki, ki jih v Sloveniji takrat z izjemo Jehovovih prič ni bilo. "Amnestija, ki jo je zdaj predlagala vlada, bo delna. Upoštevala bo namreč stopnjo in trende kriminalitete v državi, ki naraščajo," je pojasnil državni podsekretar na pravosodnem ministrstvu Miha Wohinz .

Nekateri bi šli domov

Po vladnem predlogu bi iz pomilostitve izvzeli tiste, ki so obsojeni za nevarna kazniva dejanja - krvni delikti, velike goljufije, tihotapstvo orožja, mamil in ljudi, korupcija, velike tatvine, organiziranje denarnih verig in nedovoljenih iger na srečo, pranje denarja, kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost, varnost RS in njeno ustavno ureditev... Pomilostitev bi izjemoma veljala tudi za težje primere, ampak le za obsojence, ki bodo ob uveljavitvi zakona mlajši od 21 let ali starejši od 60 let (slednji so v zaporu trenutno trije). Za to kategorijo bi odpustili petino izrečene zaporne kazni, enak delež pa tudi specialnim povratnikom, ki so že bili obsojeni za istovrstna kazniva dejanja.

Amnestija bi prišla v poštev za približno polovico zapornikov, med 30 in 40 pa bi jih takoj zapustilo zapore, je povedal Miha Wohinz. Za razliko od leta 1990 amnestije ne bodo deležni obsojenci, ki so na begu, amnestija pa bo veljala le za tiste, ki bodo na dan uveljavitve zakona pravnomočno obsojeni.

Amnestijo poznajo vse evropske države, največkrat pa so jo sprejeli v Italiji, od leta 1944 kar 36-krat. Največkrat so razlog za amnestijo različni "jubileji", možne so tudi ob menjavah oblasti, okroglih rojstnih dnevih kraljic ali kraljev... Ni redko, da se države za amnestijo odločijo zaradi prenatrpanih zaporov, kot denimo v Italiji, kjer je za zapahi trenutno 56.000 ljudi, ali pa v Rusiji, kjer so nedavno iz zaporov izpustili kar 75.000 ljudi. Zvezna republika Jugoslavija je pred kratkim iz zaporov izpustila več kot pet tisoč ljudi

Predlog Drnovškove vlade je naletel na nekatere pomisleke tako v državnem svetu kot tudi na parlamentarnem odboru za notranjo politiko in pravosodje. Opozorili so predvsem na velik obseg kriminalitete. Nekateri člani državnega sveta so tudi menili, da ni razlogov za počastitev desete obletnice obstoja slovenske državnosti z amnestijo, saj to pomeni le pridobivanje popularnosti. Kritični so bili nekateri poslanci, ki so opozarjali na vprašljivost amnestije za mladoletne storilce hudih kaznivih dejanj, spotaknili pa so se tudi ob amnestijo za specialne povratnike. Ob tem se je ponovno odprla razprava o prenizkih kaznih. Tako je bila pred tremi leti povprečna izrečena kazen komaj 16 mesecev, zdaj pa naj bi prišli do približno dveh let. Od osamosvojitve je močno upadalo tudi število obsojencev - leta 1991 jih je bilo 8.278, leta 1995 le še 3.462, leta 1999 pa 5.783.

Zapornike za vojskovanje

Dr. Dragan Petrovec iz Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti ob tem opozarja, da živimo v času vse večjega nasilja države nad državljani. "Po svetu zapirajo vse več ljudi, pogoji prestajanja kazni so vse slabši, zapori so prenapolnjeni, ravnanje oblasti in inštitucij z obsojenci je praviloma vredno kritike. Mednarodne organizacije ugotavljajo znatne kršitve pravic v zaporih." Hkrati poudarja, da je Slovenija glede tega še vedno svetla izjema, čeprav so se razmere v zaporih v zadnjih letih poslabšale. Zaradi tega je po njegovem dobrodošlo vsako dejanje milosti države, če je vsaj razmeroma racionalno utemeljeno in če res ne gre za goli populizem. "Če ne gre za amnestijo, ki izhaja iz stiske države - kot na primer pred leti na Hrvaškem, kjer so zapornike izpustili, ker so jih potrebovali za vojsko, in v našem primeru gotovo ne gre za to - potem bi amnestijo pozdravil. Nemogoče pa je napovedati, pri koliko obsojencih je amnestija vsebinsko utemeljena tako, da se ne vrnejo prav kmalu v zapor."

Spodobi se, da Slovenija podeli amnestijo določenim obsojencem, vendar bi se veljalo poglobiti v to, katera kazniva dejanja je treba iz amnestije izločiti, poudarja dr. Janez Pečar iz Visoke policijsko varnostne šole. Po njegovi oceni bi morali iz amnestije vsekakor izločiti kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost oziroma vsa tista kazniva dejanja, ki posegajo v človekovo osebnost. Še posebno je izpostavil problem podelitve amnestije mlajšim obsojencem. "Mladoletnost ni argument za amnestijo. Zato je treba za vsak primer posebej preveriti, ali je nasilnost v človekovem značaju." Sicer pa je po Pečarjevem mnenju amnestija tudi možnost za izpraznitev zaporov, čeprav na pravosodnem ministrstvu zavračajo namige, da so se zanjo odločili tudi zaradi tega.

Kot je slišati, imajo pripombe na predlog zakona tudi na sodiščih. Predsednik vrhovnega sodišča Mitja Deisinger je bil nedosegljiv, drugi pa o tem niso želeli govoriti. "Amnestijo ocenjujem kot pozitivno gesto države. Praznik je namreč priložnost, da država lahko pokaže akt milosti za pogum tistim, ki se želijo poboljšati. Vendar pa je treba pri tem skrbno presojati, za katere vrste kaznivih dejanja in katerim obsojencem se amnestija ne bo podelila," pravi generalna državna tožilka Zdenka Cerar .

"Lani Slovenija pozivu Janeza Pavla II. ni sledila, zato ne vidim nobene povezave med letošnjo amnestijo in papeževim pozivom. Kljub temu pobudo pozdravljam," je menil teolog dr. Janez Gril , tiskovni predstavnik Slovenske škofovske konference.

Blage kazni?

Na očitke nasprotnikov amnestije o naraščajoči kriminaliteti dr. Dragan Petrovec odgovarja, da k občutku ogroženosti zaradi kriminalitete veliko prispevajo mediji in da so resnične razmere drugačne, kot bi lahko sodili po časopisnih člankih. "Tisti, ki ga zanimajo kazniva dejanja, ne bo bral uradnih statistik, ampak raje nekatere časnike, za katere sam pravim, da zjutraj iz njih kaplja še topla kri," je dejal in kot primer navedel, da je v zadnjih dveh letih število umorov padlo za polovico. S stališčem, da imamo prenizke kazni, se ne strinja. Ob tem je opozoril, da samo višje kazni ne bi pripomogle k zmanjšanju kriminalitete. "Lahko bi celo rekli, da visoke kazni spodbujajo nasilje. Primer so Združene države Amerike. Zaradi številnih smrtnih kazni, ki jih prenašajo celo po televiziji, kriminala ni nič manj."

Medtem ko v generalni policijski upravi predloga amnestije niso želeli komentirati, je svetovalec vlade na ministrstvu za notranje zadeve Drago Kos opozoril, da naša sodišča v konkretnih primerih že tako posegajo po kaznih, ki so bliže minimumu predpisanih, in da je generalno preventivni učinek kazni v Sloveniji majhen. "Če bo sprejet zakon o amnestiji, bodo ti učinki še manjši. Bolj bi se zavzel za pomilostitev v konkretnih primerih," je dodal.

Splošne amnestije ne bo

Obsojenci zavoda za prestajanje kazni Dob pri Mirni so v državni zbor poslali poziv, v katerem med drugim ugotavljajo, da je večina obsojencev vladni predlog sprejela z ogorčenjem. Po njihovi oceni bo namreč amnestija veljala le za 35 odstotkov obsojencev, kar je za demokratično državno nedopustno. Amnestije izpred desetih let je bilo na primer deležnih okoli 80 odstotkov obsojencev. Zato so poslancem predlagali splošno pomilostitev, torej amnestijo vseh obsojencev.

Toda Miha Wohinz zagotavlja, da splošne amnestije ne bo. "Z izjemo obsojenških vrst močno dvomim, da bi se iz katerekoli družbene plasti pojavil predlog, da bi vsem obsojencem za tretjino ali četrtino odpustili kazen. Nasprotno, če bi šli na cesto ljudi spraševati, bi jih verjetno najmanj polovica nasprotovala amnestiji," pravi Wohinz. A peticije zapornikov iz Doba ne bi smeli obstojati, poudarja dr. Petrovec. Tovrstne peticije so odraz neke stiske in različnih občutkov, da je treba za izboljšanje položaja nekaj narediti. Če bi reševali večino drugih stisk zapornikov, bi bilo tovrstnih peticij manj...

Pomilostitev le za redke zapornike

O pomilostitvi, ki jo ureja poseben zakon, odloča predsednik države. Leta 1998 je bilo vloženih 38 prošenj, pa jih je bilo pozitivno rešenih le 11. Leta 1999 je bilo prošenj 73, od tega so ugodili osmim. Enako število zapornikov je bilo pomiloščeno tudi lani, vloženih pa je bilo 112 prošenj. Poleg tega v Sloveniji obstaja tudi možnost izredne omilitve kazni, o kateri odloči vrhovno sodišče. V takem primeru se lahko kazen zniža, če so se pojavila nova dejstva po tem, ko je bila sodba že izrečena, oziroma če so obstajala že prej, a sodišče zanje ni vedelo.

V skupino tovrstnih "ugodnosti" ne sodijo pogojni odpusti, saj se obsojencu, ki gre na pogojni odpust, kazen nič ne zniža. Zakon pravi, da se lahko nekomu kazen odpusti, če je prestal polovico kazni (v izjemnih primerih po eni tretjini) in če je mogoče utemeljeno pričakovati, da kaznivega dejanja ne bo ponovil. "Nekoga, ki nima ne stanovanja ne službe, je tvegano spustiti iz zapora, ker obstaja možnost, da bo ponovno storil kaznivo dejanje," je pojasnil Wohinz. Leta 1998 je bilo 584 prošenj za pogojni odpust, 272 pa jih je bilo ugodno rešenih. Leta 1999 je bilo prošenj 711, ugodili so 336 zapornikom, leta 2000 pa so od 875 prošenj ugodili 437 prosilcem.