Da ne bosta igrala Neymar in Di Maria, je za Brazilijo in Argentino velik udarec, saj se igra vrti okoli njiju in sta ikoni reprezentance. Igralci Brazilije za nameček na plečih nosijo veliko breme uspeha, sindrom pritiska, da znova osvojijo naslov svetovnega prvaka, pa dobro poznajo tudi Argentinci. Nemcem je nekoliko lažje, saj so na vseh mundialih vedno blizu naslovu, Nizozemska pa navdušuje predvsem s svojo taktično dobro igro in je prav tako skriti favorit.
Prvenstvo lahko razdelimo v dva sklopa, predtekmovalni del in tekme na izpadanje. V predtekmovanju je bilo užitek gledati vse tekme, padlo je tudi veliko izjemnih golov, sedaj pa so se začele taktične tekme in nekaj podobnega lahko pričakujemo tudi v polfinalu, kjer pa bodo do izraza prišle tudi sposobnosti najboljših posameznikov. O tem, da Brazilija ne bi postala svetovni prvak, ne razmišljam, s strokovne plati pa moram dejati, da je treba biti tudi na ta scenarij pripravljen, saj bodo Nemci visoka ovira.
Igranje s tremi branilci v zadnji liniji, ki ga v Braziliji prikazujejo nekatere reprezentance, se bo po mojem mnenju znova preselilo tudi v klube. Gre za zgodbo, ki se vrača. Pred 15 leti se je govorilo, da je to staromoden način igranja nogometa, za trenerje z načinom igranja 4–4–2 pa se je govorilo, da so najbolj napredni. Dejstvo je, da gre razvoj igre v smer globine in ne širine, zato je treba imeti igralce, ki so sposobni veliko teči in sodelovati z obema bočnima igralcema, da s petimi igralci preprečujejo hitre globinske prehode. To je edina rešitev, kako se zoperstaviti temu znova obujenemu trendu igre. Igro s štirimi branilci so začeli prakticirati, ker naj bi bila bolj napadalno usmerjena taktika, toda izkazalo se je, da to seveda ni. Že včasih smo imeli pri postavitvi 3–5–2 vedno štiri igralce v zadnji vrsti, a smo bili veliko bolj raznovrstni, laže smo prehajali iz obrambe v napad. Niso problem zgolj branilci, čedalje več reprezentanc se usmerja v igro z dvema napadalcema, ki povzroča spremembe igre v obrambi. Pokazalo se je, da igrati s tremi v napadu, se pravi še z dvema krilnima napadalcema, ni tako dobro in nepredvidljivo kot igrati z dvema napadalcema.
Bojan Prašnikar je nekdanji selektor in najbolj trofejni slovenski nogometni trener.
