Na razvoj vrhunskega športnika vpliva ogromno dejavnikov. O tem, kako pomemben je pri tem vpliv staršev, verjetno ni treba izgubljati besed. Zgodb, tako pozitivnih kot negativnih, je nešteto. Za to, da je Marouane Fellaini svetovno poznani nogometaš, ima veliko zaslug oče Abdellatif, ki je svoje znanje s pravim občutkom prenašal na sina.
Abdellatif Fellaini je imel vse možnosti, da bi postal eden najboljših vratarjev na svetu. Ko je prestopil v Rajo Casablanco, verjetno največji afriški klub, je bila njegova prihodnost sila svetla. A zgodba se ni odvijala po njegovih željah. Ob prihodu v klub je hitro spoznal krute zakonitosti surovega profesionalizma. Ljudje v klubu so mu dejali, da bo moral na svojo priložnost še nekaj časa počakati. »V enajsterici je lahko le en vratar, tvoj čas bo že še prišel.« A ni. Abdellatif kljub temu ni izgubil volje. Preselil se je v Belgijo z mislijo, da mu bo uspelo v Evropi. A znova mu jo je zagodla Raja Casablanca. Ker mu ni želela izdati dokumentov za registracijo, se je zanj začela birokracijska nočna mora, zaradi katere ni mogel podpisati za belgijski klub, ki se je zanimal za njegove storitve. Zasičen z vsem dogajanjem se Abdellatif ni vrnil v Maroko, temveč je v Bruslju sprejel službo voznika avtobusa. Nogomet je igral le še ob nedeljskih dopoldnevih s prijatelji. Vse do leta 1987, ko je dobil sina Marouana.
V tistem trenutku je Abdellatif postal odločen, da bo sinu omogočil vse pogoje, da izpolni njegove ukradene sanje. Od mladih let je Marouana učil vse trike, ki jih je osvojil v času kariere. Poleg tega je delal številne noči in nabiral nadure, saj je želel zbrati denar za vpis sina v zasebno nogometno šolo. Pri sedmih letih je tako začel obiskovati akademijo pri Anderlechtu. Marouane je bil še naprej zelo navezan na očeta, s katerim sta izkoristila skoraj vsak prosti trenutek za trening. Vsako jutro je na primer tekel v šolo, oče pa mu je sledil s kolesom in štoparico v rokah. Ob večerih je kolo zamenjal za mesto med vratnicama in sinu pomagal pri dodatnih vajah za strel, ob tem pa mu pri branjenju ni popuščal niti za ped.
V zgodnjih najstniških letih je bil Fellaini višji in močnejši od soigralcev in nasprotnikov. Na tekmah proti vrstnikom je dominiral, tudi zaradi tega, ker ga je oče vedno nagovarjal, da ne sme biti »nežen velikan«. Marouane se je v svojem telesu počutil izvrstno in bil ponosen na svojo robustno postavo. S tem si je pridobil možnost igrati proti starejšim otrokom, ki so bili večji in močnejši, kar je le pripomoglo k njegovemu razvoju. Tako ni čudno, da je ob debiju v članski konkurenci pri Standardu iz Liega malo pred devetnajstim rojstnim dnem nemudoma izstopal in padel v oči številnim oglednikom največjih evropskih velikanov.
Ne glede na svoje predstave je vedno lahko računal na očeta, ki mu je stalno stal ob strani in spremljal njegove tekme. Ko je za 18,5 milijonov evrov prestopil v Everton, kar je bila takrat rekordna vsota za belgijskega igralca, je vedel, da je njegovemu sinu dokončno uspelo. A življenje na Otoku zanj sprva ni bilo lahko. Pri dvajsetih letih se je prvič znašel sam v tujini, brez staršev, ni poznal nove kulture in jezika. Navadil se je, da je prosti čas preživljal doma ob spremljanju športnih programov, kjer je do potankosti preučeval nasprotnike. Pravi, da mu je odnos z očetom pomagal, da je zrasel v odgovornega človeka, zato mu ogromni zneski na tekočem računu niso zmešali glave. Nase je poleg dobrih predstav na zelenicah opozarjal tudi zaradi bujne pričeske. »Včasih si lase umijem, to pa je to,« je nekoč hudomušno odgovoril na novinarsko vprašanje, koliko časa porabi pred ogledalom v kopalnici, da si uredi frizuro.
Z lanskim prestopom v Manchester United je uresničil otroške sanje, a se je vse skupaj hitro sprevrglo v nočno moro, saj ni prikazoval iger, kot so jih od njega pričakovali navijači rdečih vragov. Ti sedaj želijo, da 194 centimetrov visoki vezni igralec zapusti Old Trafford, Fellaini pa hoče dokazati, da si zasluži nositi dres enega največjih nogometnih klubov na svetu. Na stara pota se želi vrniti že na svetovnem prvenstvu, kjer je začel odlično. Njegov gol proti Alžiriji je sprožil preobrat, zaradi katerega so njegove delnice pri belgijskih navijačih v trenutku znova poskočile. Po koncu mundiala bo zgodbo poskušal ponoviti tudi pri privržencih Manchestra Uniteda.
