Londonska sobota je bila topla in soparna. Popoldanski prizori v okolici lokalne samopostrežne trgovine v Canning Townu na vzhodu mesta so obetali. »Priprave, priprave,« je bilo slišati z vseh koncev. Znanca na ulici pred trgovino nista ugotovila prav nič drugega, kot le to, da so priprave v polnem teku. Na večerni ogled uvodne tekme angleške reprezentance na svetovnem prvenstvu seveda. Z enakim besednjakom, ki je vključeval »priprave«, je bila do kupca prijazna prodajalka, polovica čakajočih v vrsti pred njo pa je v prenosne telefone pripovedovala nekaj podobnega. Radijski program trgovske verige je vreščeče poudarjal, da je paket pivskih steklenic prav tokrat malodane zastonj.
In res. Večini ljudi, ki sem jih srečal na poti do doma, so v nakupovalnih vrečah v višini njihovih kolen med sabo trkale bodisi steklenice bodisi pločevinke. »Zaloga ni odveč, mogoče pa celo zmagamo.« Med sprehodom skozi londonsko delavsko predmestje je bilo živahno. Še zlasti ob opazovanju pravkar zanetenih oblakov – vonjav z žara. Žar je bil glavna večerna valuta. Sonce se je pred svojim zahodom otreslo mimobežečih oblakov in vrtne zabave so vrhunec doživele ravno tedaj, ko je nastopil mrak.
Zagotovo je dnevna dinamika poskrbela za to, da se v križišču v okraju Newman pol ure pred začetkom tekme obiskovalcev ni trlo. Pa čeprav tam stoji eden od simbolov angleškega nogometnega ponosa – spomenik svetovnemu prvenstvu. Bobby Moore, Geoff Hurst, Martin Peters in Ray Wilson so ovekovečeni v pozi, ki velja za simbol vseh simbolov, ko se Angleži pogovarjajo o spektaklu s pokalom Julesa Rimeta, ki ga je četverec osvojil ob zmagi leta 1966 na stadionu Wembley. Tedanji angleški kapetan Moore, Hurst in Peters so obenem tudi legende West Ham Uniteda. Vhod na Upton Park ali Boleyn Ground, to je na stadion West Ham Uniteda, je takoj za vogalom. Pivnica Boleyn je torej prizorišče, angleški navijači naj bi bili akterji, štirje veliki televizijski zasloni pa edini pomemben oder.
Toda popoldansko pivsko okrepčilo, morda dva, najverjetneje pa njih pet ali pa še več, so zahtevali davek. Kot je pojasnil že pred tekmo, ga je pričakoval tudi krčmar Eddie: »Seveda, je le sobota. Saj veš, da večernih tekem med koncem tedna tu ne poznamo. Vsi zdaj raje ležijo na domačih kavčih.« V lokalu so že donele angleške nogometno prvenstvene bodrilnice, bizarne glasbene uspešnice, ki jim ne ubeži prav noben mundial. Že od sredine sedemdesetih let minulega stoletja se kopičijo. Britanska vlada je prav za minulo soboto dovolila, da se obratovalni čas gostinskih lokalov podaljša do ene ure zjutraj. Velikih ekranov na trgih, kjer naj bi večje množice spremljale prenos tekme z Italijo, pa zaradi varnosti ni dovolila. Angleška zastava bo v času prvenstva v Braziliji razobešena tudi na strehi rezidence britanskega premierja Davida Camerona na Downing Streetu.
Začetek je bil obetaven, a že v četrti minuti tekme se je zalomilo. Tudi režiserju prenosa. Strel Sterlinga, ki je končal na zunanji strani mreže Sirigujevih vrat, je bil skozi kamero tako prepričljiv, da je čez ekran že švignil napis »Goal!« »Tole se ne bo končalo dobro,« je po sonožnem izstrelu iz svojega sedala robantil Rob na moji desni. Njegova prijateljica, po mami Italijanka, je s svojimi dolgimi umetnimi nohti naprej molče trkala po zaslonu pametnega telefona – twitanje tu nikomur ne da miru. Sploh pa puncam iz navijaškega spremstva ne. Ob omembi twitterja me je le prijazno pogledala. In same trepalnice so jo bile. Tudi te, karnevalsko podaljšane. Vzhodni London je s svojo kozmopolitsko nižjerazredno populacijo pravšnje okolje za uvodno tekmo. Moji družabniki iz snobovskega zahoda prestolnice so naposled začeli uživati. Za zdaj vse dobro. A kaj, ko ni trajalo dolgo.
Zadetek Marchisia, ki ga je angleška izbrana vrsta prejela po pretkano izvedeni akciji Italijanov, je Angleže razočaral. »Pa ne ravno iz prekinitev, zgube,« je svoj sočni nagovor s tisoč in eno kletvico začel možak v majici West Hama in se nato skoraj zleknil na biljardno mizo. Lepa akcija reprezentantov s trilevjim grbom in atraktiven gol Sturridgea sta gostom nogometno-navijaškega hrama na Upton Parku vlila precej upanja. Nemudoma so bili spet polni tudi pivski vrčki. Toda zadetek starega znanca Maria Balotellija je tudi meni priskrbel nekaj vročičnih lekcij: »Ti, zapiši v časopis, da je Anglija 'out'! Anglija je izpadla, da veš,« mi je žugal prepoteni Ben, sicer zelo prijazen prodajalec v bližnji trgovini z električno opremo. Pa ni bil edini, ki je od mene pri priči zahteval, da naj, kdor koli bo že prebiral moje besedilo, izve tako, kot je, in tako, kot bo: »Anglija je zanič, zapomni si, zanič!«
Trenutna jeza angleških navijačev pa je res zelo trenutna. Njihova pričakovanja tako in tako niso bila in tudi ostajajo zmerna. Spopada s selekcijama Urugvaja in Kostarike bi morala postati zmagovalna. To pa že. Spodobilo bi se. Anglija vseeno sodi med 16 najboljših na svetu. A od tu naprej tudi najbolj goreči nogometni navdušenci na Otoku niti ne vidijo niti si »tja čez« ne upajo pogledati. Ostaja torej upanje, da četrtkov obračun z Urugvajci postane prva angleška zmaga in hkrati popotnica za naslednji tekmovalni krog. Še se obeta, še bo zabavno. Eddie je pomahal in pozdravil: »Brazilija 2014 je velik žur, pridi spet.«
