Verjetno ni športa na svetu, ki bi tako združil ljudi kot nogomet. Tegobe so pozabljene, na vrsti je le veselje. Da gre za nepozabne trenutke, so pričali tudi obrazi nogometašev, ki so sicer vajeni igranja pred večdesettisočglavo množico, njihovo skupno sporočilo pa se je glasilo: »To so sanje. Neponovljivo je doživeti kaj takšnega, veseli smo, da smo mi povzročili to evforijo. Hudo, pa saj to je norišnica!«

Na drugem koncu sveta, v Argentini, česa podobnega niso pričakovali, a je Messija in kompanjone prav tako pričakala množica, ki jih je sprejela kot junake. Da to seveda niso, so se najbolj zavedali prav nogometaši, njihovi obrazi s poudarjenimi podočnjaki pa so pričali, da so za njimi neprespane noči. Bolečino po zamujeni veliki priložnosti – na pozabimo, mundial je na sporedu le vsaka štiri leta – najbolje povzamejo besede Javierja Mascherana: »To je bila naša življenjska priložnost. Žal je nismo izkoristili in vprašanje je, ali bo imela ta generacija še kakšno. Bolečina je strašanska in bo večna!«

Slovenci smo tokratno prvenstvo spremljali veliko bolj sproščeno, saj si reprezentanca, ki jo vodi Srečko Katanec, ni priborila vstopnice za mundial. So pa še kako živi spomini na leti 2002 in 2010, ko smo na Japonskem in v Južni Koreji ter v Južnoafriški republiki bili zraven. Obakrat je bilo nepozabno in predvsem zelo čustveno, pa čeprav je ostal grenak priokus, da bi lahko naredili še korak več. Tudi zato se lahko veselimo kvalifikacij za svetovno prvenstvo čez štiri leta v Rusiji. Saj veste, kaj pravijo, v tretje gre rado.