Trajalo je en teden, v javnost pa so prihajale nasprotujoče si izjave, vse dokler se ni oglasil sam in dejal: »Prišla je ponudba iz lige, kluba iz drugega sveta, ki ji ne moreš reči ne. Vprašanje je, kdaj bi se spet ponudila takšna priložnost, zato sem se jo odločil izkoristiti. Odločitev ni bila lahka, a to je šport.« Darko Milanič, ki si je trenerski ugled in ceno dvignil na klopi Maribora, bo tako kariero nadaljeval na Otoku, kjer pa mu ne bo lahko. Predsednik nogometnega kluba Leeds United Massimo Cellino namreč velja za muhastega človeka, zato ni čudno, da je zadnji strateg na klopi zdržal le šest tekem oziroma 70 dni.
Energija, karizma in izkušnje. Energijo in karizmo je imel prirojeni, izkušnje je nabiral od prvega dne, ko je kot 16-letni mladenič naredil korak, ki ga je zaznamoval za vse življenje – selitev v Beograd k Partizanu. Sprva mu ni bilo lahko, ko pa se je tri leta za njim v prestolnico nekdanje skupne države preselil še Zlatko Zahović, se je stkalo prijateljstvo, ki ju druži še danes. »Prijatelja sva postala v Partizanu. V Beogradu sva nekaj časa skupaj stanovala. Skrbela sva drug za drugega. Bila sva si mama in oče. Potrebovala sva oporo. On morda meni, da sem mu jaz bolj pomagal, kajti takrat je bil res še otrok. A tudi on je meni dosti pomenil. V nekem trenutku se morda zdi, da je razlika med dvajsetletnikom in sedemnajstletnikom velika, a kmalu uvidiš, da ni. Tudi jaz sem potreboval nekoga, ki mi je bil v oporo,« se tistih časov spominja 46-letni nekdanji branilec.
Zanimivo, da je prav Partizan nekakšna rdeča nit in vezni člen največjih uspehov zlate slovenske generacije. Njeno udarno jedro so bili selektor Srečko Katanec, kapetan Milanič, prvi zvezdnik Zahović in pa hitri Džoni Novak. Prav vsi so bili nekoč člani Partizana, kot trener ali selektor pa jih je vodil Ivica Osim, zato ni čudno, da je bila prav mešanica duha tradicionalne jugoslovanske šole z balkansko predrznostjo, jasne hierarhije in slovenske delavnosti recept za uspeh. Poškodbe ga niso zaobšle, zato je nogometno kariero sklenil hitreje, kot bi jo sicer, a zanj dvoma o tem, kaj bo počel, ni bilo – z vsem srcem je želel postati trener. Prvo zadolžitev je dobil v domači Izoli, nato pa so se ponudbe izmenjevale in vrhunec doživele decembra 2006, ko ga je poklical predsednik nogometne zveze Rudi Zavrl. Toda njegova vizija se s predsednikovo ni skladala, ob sebi je želel imeti prijatelja ZZ. »Hitro smo prekinili razgovor, saj nisva našla skupnega jezika. Milanič je vztrajal, da v reprezentanci želi Zahovića. Ta kadrovska rešitev je bila za NZS nesprejemljiva, saj pri nas ne obstaja vloga športnega direktorja, ki naj bi jo Zahović opravljal. Treba je začeti znova, v konkurenci so tako domači kot tuji strokovnjaki,« je tedaj dejal predsednik nogometne zveze in zaupal, da je bil del Zahovićevih pogojev tudi njegov odstop. Vprašanje je, kako uspešen bi bil na selektorski klopi, a njegov ne se je dvakratno izkazal za zadetek v polno – selektor je postal Matjaž Kek in Slovenijo popeljal na svetovno prvenstvo 2010 v Južni Afriki, sam pa je 1. junija 2008 podpisal pogodbo za vodenje kluba, katerega športni direktor je bil njegov prijatelj ZZ – Maribora. Štajerski klub je v prihodnjih letih postal nesporna številka ena slovenskega nogometa, vse uspešnejši pa je bil tudi v Evropi.
In Milanič? Že v prvi sezoni je kot prvi slovenski trener osvojil tri lovorike – prvenstvo, pokalni naslov in superpokal, njegova prepoznavna taktika pa je temeljila na taktični disciplini, kolektivni igri in moštvenem duhu. Toda po končani šesti sezoni na klopi se je zgodilo – sprejel je povabilo Sturma iz Gradca, v katerem je spisal sanjsko zgodbo že kot igralec v ligi prvakov. Čeprav ni dejal jasno in glasno, pa se je iz besed dalo razbrati, da mu je Zahović to vsaj malce zameril. »Najin odnos se je spreminjal do tega, da zdaj v največji meri sodelujeva poslovno. Zaradi zahtevnosti najinega dela se je delež poslovnega in prijateljskega druženja zelo spremenil. Zdaj se nama ne uspe družiti zasebno. Najini pogovori so vezani le na Maribor. Torej je odnos povsem posloven.« Zahović njegovega odhoda ni dolgo preboleval, saj je imel dober nos za naslednika Anteja Šimundžo, ki je klub pripeljal celo do lige prvakov. Zdi se, da česa podobnega Milanič na klopi Leedsa Uniteda ne more ponoviti, toda angleški drugoligaš je zgodovinsko gledano eden največjih otoških klubov vseh časov. Muhasti predsednik – v Cagliariju je v 22 letih zamenjal 32 trenerjev – pa bo gotovo skrbel, da Milaniču ne bo dolgčas.
