Vprašajte tiste, ki so jo potrošili. Pred nekaj dnevi sem rekel, da sem tisto epizodo zaključil. Ne pomeni mi več nekaj, o čemer bi želel govoriti vsake tri, štiri dni. Tako kot sem spravil slike, priznanja in medalje v predal, sem enako storil s stvarmi, ki niso bile dobre. Zame to ne obstaja več in ni neko vodilo v mojem življenju.
Ampak to energijo je nekdo pokuril.Vprašajte jih. Morda veste več kot jaz. Jaz se takrat s tistim nisem ukvarjal.
Je bilo knjigo težko zapreti?Z lahkoto.
Res?Da. Življenje gre naprej. Nerad živim v preteklosti. Hočem biti človek trenutka s pogledom, uprtim naprej, ne nazaj.
Tudi zamer ne gojite?Prav do nikogar. Vsakemu lahko pogledam v oči in mu dam roko, če mi jo ponudi. Oziroma če je starejši, mu jo najprej ponudim jaz.
So bile po tistem ponujene roke?Tudi. Zamere le utrujajo in ti jemljejo energijo. Zamere so po navadi posledica napak. Tudi sam sem jih naredil precej. Potemtakem bi lahko ogromno ljudi tudi do mene gojilo zamero. Nimam nobenega vzroka kar koli komu zameriti.
Težko je priznati napake...Če se jih bojiš, ne moreš dovolj kakovostno delati, ker te to omejuje. Napake je včasih lažje priznati, drugič težje. Meni je huje, če se kdo boji napako narediti. V tem primeru si v sivem povprečju.
Vi se ne bojite priznati napake?Še prevečkrat sem jo priznal. Nekateri pri Rijeki pravijo, da jih prevečkrat prevzemam nase. Da želim prevečkrat koga zaščititi. So bili pa časi, ko jih nisem rad priznaval. Takrat so me ljudje opozorili, jaz pa sem se skušal spremeniti.
Nogometaši znajo imeti kar težave pri priznavanju napak, saj je njihov ego večkrat zelo močan. Kaj človeka pripelje do tega, da spremeni način razmišljanja?Gre za značaj vsakega posameznika. Za doživeto in izživeto v pozitivnem ali negativnem smislu, v zmagah in porazih. Nemogoče je stalno zmagovati. Nemogoče je, da na 36 tekmah, kolikor smo jih odigrali v prejšnji sezoni, jaz ne bi naredil nobene napake. Če živiš v zmoti, da si nezmotljiv, imaš sam s seboj veliko težav. Je pa danes okolica takšna, predvsem če si v tujini, da te hitro opozorijo. Na koncu gre za obojestransko pozitivno komunikacijo, ki je ali pa je ni. Komunikacija je osnova sobivanja in življenja, ki danes poteka v strahovitem tempu. Tako kot nogomet. Saj danes je vse hitro. Če gledate posnetke tekem 20 let nazaj, si lahko mislite, da gre za drug šport. V življenju je povsem enako. Če znaš ustaviti konje, biti dovolj objektiven do sebe, ni rečeno, da boš bolje živel. A mogoče boš imel boljši okus v ustih. To je pa včasih tudi pomembno.
Je na Hrvaškem težje prenesti in sprejeti opozorila?Morda je težje z zornega kota, da prihajaš od drugod. Ker sta njihova nogometna tradicija in kakovost nesporni, glede na leta, ki so jih z reprezentanco preživeli med desetimi najboljšimi na svetovni lestvici, ter dosežke velikih klubov, Dinama in Hajduka. Po drugi strani je hrvaško okolje bolj odprto, bolj neposredno. Pri nas raje naredimo kaj za hrbtom, a gre na bolje.
Za seboj imate veliko nogometnih zgodb. Se še česa bojite?Ne. Le bolezni. Če si v strahu, nimaš čistih misli. Potem začneš cincati, iskati kompromise. Življenje me je naučilo, da takrat, ko sem iskal kompromise, nisem bil dober. Takrat so bile odločitve slabe.
Tudi v reprezentanci?Tudi. V vsakdanjem življenju, reprezentanca pa je del mojega življenja. Reprezentanca mi je dala veliko pozitivnega in tudi negativnega. Tudi z moje strani je bilo treba dosti stvari korigirati, kar so morali za menoj popravljati drugi.
V Južni Afriki ste se vsi trudili, da se ne bi zgodilo kaj takšnega, kot se je leta 2002 v Južni Koreji. Smo se Slovenci pred štirimi leti spet sprli ali se nismo?Zame ne. Ampak smo imeli različna mnenja, različne pristope. Včasih moraš priznati, da nisi pripravljen za vse, kar ti življenje da. Takrat večkrat narediš napako. V določenem trenutku smo mogoče na vse skupaj začeli gledati, kot da je to nekaj pregroznega, prevelikega, v resnici pa je bil to le nogomet. Ko je uspeh, vidiš veliko glav. Ko uspeha ni, pa ne vidiš nobene več, ampak le roke, ki te tiščijo v ospredje, oni pa se pametno skrijejo. Ampak nehajva o tem.
Veljate za trenerja demokrata. Je trener tiran nekdo, ki se boji priznati napake, o čemer ste prej govorili?Odgovor je zelo preprost. Zame obstaja avtoriteta znanja, ki daje igralcem svobodo in od njih zahteva odgovornost. Če se ne zavedaš odgovornosti, če se skrivaš na tekmah in treningih, to ni to. Ne zanima me, kaj delajo nogometaši v zasebnem življenju. Zanima me le, ali so pripravljeni sprejeti odgovornost, ki jim jo daje igra, in trenutek, v katerem živijo. Imajo določen privilegij. V genih imajo, kar se tiče športa, nekaj več kot drugi ljudje. Moji igralci imajo redna izplačila. Danes je to v športu že privilegij. Toda brez discipline tudi ne gre. Pomembni so organizacija, sistem, disciplina skozi svobodo, ki jo hočem dati mladim ljudem in jih nočem omejevati.
Svoboda je odgovornost...Seveda. Največje zaupanje jim pokažeš, če jim daš svobodo. Od njih zahtevam odgovornost, individualno in kolektivno. Nogomet je kolektiven šport in k sreči gre trend vse bolj v to smer. Nisi več odvisen od enega igralca, brez katerega se zruši ves sitem. Smer, v katero gre nogomet, je dobra. Enako mislim glede vodstva kluba. En človek ne more voditi vse ekipe. To me je naučila slovenska reprezentanca. Okoli sebe sem imel ljudi, ki so odgovornost sprejeli, in zaradi tega smo bili močnejši. Z Milanom Miklavičem na čelu, pa z Boštjanom Gasserjem in vse do ekonoma Igorja Benčiča Čineta in šoferja. Vsi so bili del zgodbe. Naša zgodba je bila čista. Če je bila čista tudi zgodba na Čerinovi, pa vprašajte druge. Tisto mene ne zanima.
Ste že kdaj finančno kaznovali igralca?Igralce Rijeke včasih kaznujem zaradi zamujanja, ampak kazen gre v moštveni proračun za kakšno večerjo. Kar dobimo od kluba, ne vračamo. Gre bolj za navado, če je koga treba spraviti v red. Sicer pa se ne spomnim, da bi kdaj koga zares kaznoval.
Zakaj na Hrvaško pride mecen, ki financira klub, v Slovenijo pa ne?Tudi v Slovenijo bo še prišel. Moramo najti pot, da te ljudi privabimo. Maribor je na krasni poti, po kateri ga vodi Zlatko Zahović. Prej ali slej bo to kdo prepoznal. Moramo ločiti čiste misli od bleferjev.
V Sloveniji je bilo veliko bleferjev.Preveč. Prej ali slej se bo tudi v Sloveniji zrno ločilo od plevela in našli se bodo ljudje, ki bodo pripravljeni vlagati. So pa pri nas v prednosti individualni športi, kajti vložek je manjši, rezultati pa so vidni prej.
Kako to, da ste na tekmah vedno v trenirki? Ker ne marate kravatarjev, ki ste jih že nekajkrat omenili?Saj sem začel v kravatah hoditi na oddaje o ligi prvakov. Žena mi jih je izbirala. Potem prideš do nekega svojega sloga. Z velikim veseljem sem bi na Wembleyju v obleki. Sicer sem po navadi v trenirki.
Ima to kakšen poseben pomen?Ne. Na Kvarnerju je postala prepoznavna kapa, ki jo nosim. Jaz vem, zakaj jo nosim, ampak tega nikakor ne nameravam javno razlagati. Ne gre za vraževernost.
Zakaj je to potem taka skrivnost?Ni skrivnost, a ne morem vsega povedati niti nočem. Verjetno bo prišel čas, ko bom spet lepo polikan. Rad sem sproščen in osredotočen. Športna oprema mi daje občutek večje moči in sproščenosti. Tudi v zasebnem življenju sem raje oblečen ležerno.
Odlični ste pri komunikaciji z mediji. Od kod ta talent?Tega nikoli nisem vadil, smo se pa izražanja v medijih učili, ko sem igral v Gradcu. Skušam povedati tisto, kar res mislim, čeprav včasih to ni dobro. Ljudje hitro prepoznajo, če nakladaš. Ljudi zanima kaj drugega kot klišeji.
Dobro se zavedate, da je dober nastop v medijih zelo pomemben za vašo kariero.Ampak kar bo danes napisano, bo jutri pozabljeno.
Toda skozi daljše obdobje je drugače.Skozi daljše obdobje imaš korektno misel in komunikacijo – ali pa je nimaš.
Ne vem, če ima kakšen trener tako dober odnos z mediji, kot ga imate vi.Tudi meni včasih ni prav, da me cenijo le po moji komunikaciji z mediji. Toda na koncu vse pride ven. Danes je ogromno možnosti vsakodnevnega spremljanja mojega dela. Zakaj bi postavljal neki zid, če se vse ve. Tudi jaz včasih igram, ko zapiram treninge. Kako boš na Kantridi zaprl trening, če je v vsakem trenutku z več koncev mogoče videti na igrišče? A včasih igram, provociram jih, saj mi prija, da je pozornost usmerjena drugam in mojo ekipo pustijo pri miru. V tem je mag gospod, ki je zdaj v Chelseaju. Ko gledam tekmo, gledam detajl. Kopija je vedno slabša kot original. Ampak če imaš širino, če si dovzeten za nekaj, kar te lahko napravi boljšega, zakaj ne bi tega vzel? Zakaj moramo stalno odkrivati toplo vodo?
V tem ste dobri. Kolega mi je dejal, da ima včasih občutek, da vi vodite intervju, ne novinar.Vi ste se najavili in normalno sem sprejel prošnjo, saj sodelujemo že nekaj let. Ampak da bi se doma pripravljal, kaj bom rekel... To pa ne. Mogoče bom pa po tem, ko bom v nogometu pogorel, tiskovni predstavnik (smeh).
Podobno kot ima Mourinho svoj način prepoznavnosti, ga imate tudi vi.Z Mourinhom me pa res ne primerjajte. To je pa preveč.
Saj načina sta povsem drugačna, ampak oba prepoznava in uspešna.Tudi jaz znam pogledati stran in iti brez besed mimo koga. Je pa vse skupaj velikokrat tudi del igre. Ampak ne morem samo jaz od vas jemati, ne da bi vam kaj dal.
Veste, kaj je v intervjuju za Planet Siol pred dnevi o vas dejal Ćiro Blažević?Ne vem, že dolgo ga nisem videl.
Rekel je, da ste demagog, ki mu vsi jedo iz roke, a da vas je on prebral.Ćiro je legenda. Je mojster svojega poklica. Z demagogijo je Hrvaško obrnil na glavo. Tega gospoda spoštujem. Naredil je velik rezultat in njegova beseda še vedno veliko velja.
Se da kaj naučiti od njega?Tudi. Toda belega šala nikoli ne bom nosil.