Letos? Prav nič od tega. Mirno dalje. Zakaj tako? Minulo prvenstvo je bilo specifično. Ker se je zgodilo v Braziliji, naj bi bilo največje in najbolj spektakularno do zdaj, a kot da se je pregovor, da so napovedane zabave po navadi najslabše, spet izkazal za delujočega. Med ključne momente, ki so k temu prispevali, bi uvrstil to, da je bil nogomet letos izrazito prepoznan kot sestavni del kompletne igre, ki gospoduje nam, milijardam človeških črvov, po vsem planetu. Nekaj, kar je izrazito povezano s svetovno politiko in sistemom vladanja, s katerim pa nihče več ni zadovoljen.
To so napovedale že brazilske demonstracije proti svetovnemu prvenstvu. Te so bile presenetljive, ker so se zgodile v deželi, kjer je nogomet v življenju ljudi najpomembnejši. No, očitno je treba biti v življenju najprej od nečesa odvisen, da to zares spoznaš. Nogomet je sicer ves čas, torej tudi v poprejšnjih primerih, oportuno pametno podpiral svetovni red, vendar pa se je na letošnjem prvenstvu zgodilo, da so se stebri tega nogometizma izrazito zatresli. V glavni vlogi so bili spet Brazilci. Njihovi nogometaši. Svetovni nogomet s tako slabo in nebrazilsko Brazilijo je postal šibak. K temu je treba prišteti še, da mlajše generacije, vsaj v Ljubljani, za nogometno igro očitno niso več tako navdušene, kot smo bili svoje čase mi, dandanes starejši občani, ki pa smo od številnih videnih tekem že okorelo ravnodušni.
»On ne zna več gledati tekme,« se mi je nad starim kolegom potožil starejši državljan. No, pri nogometu je potrebno zelo malo, da se zadeve razgibajo, to pa verjetno lahko povzroči samo reprezentanca. Kvalifikacije za EP v močni skupini. Z ekipo, ki zbuja upanje.
