»Vem, da se sliši oguljeno, toda jaz plačujem svoje davke,« je pred leti dejal Uli Hoeness. Včeraj je bil isti mož obsojen zaradi utaje davkov. V zaporu bo preživel tri leta in pol, potem ko je tožilstvo sprva predlagalo za dve leti hujšo kazen. Na sodišče je prišel zaradi suma, da je utajil 3,5 milijona evrov davkov, nato je priznal 18,5 milijona evrov utajenih davkov, na koncu pa se je izkazalo, da gre za kar 27,2 milijona evrov. Sodba še ni pravnomočna, toda zgodba o velikem dobrotniku je dokončno padla v vodo. Ali povedano drugače – Uli Hoeness je živel dvojno življenje, saj je bil hkrati angel in hudič.
Nikoli ni pozabil na nekdanje soigralce in sodelavce
Hoeness je odraščal v skromnih razmerah na Bavarskem. Njegov oče je bil mesar, a ni bil bogataš. Mladi Uli je bil trdno odločen, da bo sam v življenju bolj uspešen. Od svojega očeta je zahteval, da ga vsako jutro zbudi ob 5.30, da je šel lahko pred začetkom pouka teč in nabirat moč. »Želel sem postati profesionalec, zato sem treniral kot žival,« se spominja otroški dni. Čeprav je bil v vseh mladinskih nogometnih reprezentancah najmlajši, je bil vedno kapetan. Med najboljšimi je bil tudi v članski selekciji. Z Bayernom je bil trikrat zmagovalec lige prvakov, z reprezentanco pa svetovni in evropski prvak. Že med nogometno kariero je razmišljal tudi o izboljšanju materialnega stanja, pri čemer ni imel v mislih le sebe. Tako se je na nekem zboru reprezentance odpravil v hotelsko kuhinjo in na kup zbral vse zaposlene. Dejal jim je, da so premalo plačani in da lahko svoj položaj izboljšajo le, če se bodo družno uprli.
Kmalu po koncu kariere je vstopil v vodstvene strukture Bayerna. Prvo načelo, ki ga je uvedel, je bilo, da klub ne sme zapraviti več, kot ustvari. Načelo, zaradi katerega je Bayern še danes v svetovnem vrhu, hkrati pa nikoli ni imel finančnih težav. Na svoje nekdanje soigralce in sodelavce ni nikoli pozabil. Ko se je Gerd Müller zdravil zaradi odvisnosti od alkohola, ga je največkrat obiskal ravno Hoeness. Prav tako je bil v oporo Mehmetu Schollu, ko se je ta spopadal z depresijo. Znana je tudi zgodba, kako je plačal rehabilitacijo Larsu Lundeju, nekdanjemu nogometašu Bayerna, ki se je poškodoval v prometni nesreči. Ko se je Lunde zbudil iz kome, se je moral skoraj vseh življenjskih funkcij naučiti na novo. Hoeness se je zato za več tednov preselil na Dansko in mu pomagal pri okrevanju. »Lunde je bil kot najin tretji otrok,« je dejala Hoenessova žena Susanne.
Podoba dobrega moža se podira kot hišica iz kart
Uli Hoeness ima dva rojstna dneva. Prvi je 5. januarja 1952, drugi pa 16. februarja 1982, ko je edini preživel letalsko nesrečo. Skupaj s tremi prijatelji je letel v Hannover, letalo pa je strmoglavilo v gozdu. Hoeness je ostal živ, ker je spal v zadnjem delu letala, ki je bil najmanj poškodovan. Čeprav je utrpel pretres možganov, se mu je uspelo prebiti do ceste, kjer ga je našel gozdar. Manj sreče so imeli njegovi prijatelji. A ne samo tisti v letalu, ampak tudi Dominik Brunner, priznani poslovnež, ki so ga leta 2009 mladi huligani pretepli do smrti na podzemni železnici. Hoeness se je takoj odzval in v njegov spomin ustanovil dobrodelni sklad za preprečevanje nasilja med mladimi. Prav s takšnimi potezami si je dvigoval ugled v javnosti. Najbolj so ga spoštovali navijači Bayerna, s katerimi se je družil na klubskih srečanjih in jih obdaroval z navijaškimi rekviziti. Zaradi številnih dobrodelnih dejanj so ga prijatelji v šali preimenovali kar v mater Terezo.
»Hoeness je izreden Nemec in zgled za vso državo,« so zapisali v Der Spieglu le malo prej, preden je Uli Hoeness podal samoovadbo zaradi utaje davkov. Upal je, da se bo izmazal le z denarno kaznijo, toda 20. marca 2013 so na vrata njegove vile potrkali kriminalisti. Hoeness jim je prišel odpret v kopalnem plašču, saj se je bržkone ravno namakal v bazenu, v katerem sta na dnu upodobljena pivo in bik. Od tedaj naprej se podoba o dobrem možu z Bavarske podira kot hišica iz kart. Na plan so prišle vse podrobnosti o njegovih špekulantskih potezah na borzi, kjer je služil in zapravljal milijone evrov. Z vrednostnimi papirji je trgoval kot v igrici monopoli, pri čemer ni imel nobene samokontrole. Morda bi ga roka pravica našla že prej, toda Hoeness ne pošilja SMS-sporočil niti nima računalnika in elektronske pošte. Tisti, ki sodelujejo z njim, mu sporočilo lahko pošljejo le po faksu. S tem je poskrbel, da ga ne more priklicati vsak, ki bi imel pet minut časa, ali kot pravi sam: »Moj največji dosežek v življenju je, da me po vseh teh letih v javnosti nihče zares ne pozna.« Pa še kako prav ima. Le kdo bi si predstavljal, da ima lahko takšen dobrotnik tako velik pohlep po denarju.
