To so pred dnevi občutili tudi trije nogometaši evropskega prvaka, Bayerna iz Münchna, ki so si drznili priti na tiskovno konferenco v oblačilih, na katerih je bil jasno viden logotip konkurenčnega opremljevalca. Mario Götze, Mario Gomez in Jan Kirchhoff so tako nosili oblačila znamke Nike, s katerim imajo podpisano osebno sponzorsko pogodbo, pa čeprav so vedeli, da je uradni opremljevalec kluba Adidas. Še več, podjetje ima celo v lasti desetino kluba, z njim pa podpisano pogodbo do leta 2020.
Trojica nogometašev je seveda dvignila veliko prahu, ni pa jih malo, ki so prepričani, da so to storili nalašč, pa čeprav so vedeli, da tvegajo kazen. Ta naj bi bila petštevilčna, se pravi najmanj 10.000 evrov, kar pa si bodo zlahka privoščili, saj se njihovi letni prihodki merijo v milijonih evrov.
Prav osebne sponzorske pogodbe za vse več športnikov predstavljajo glavni vir zaslužka, tisti najboljši pa že samo s trženjem svojega imena in posledično prodajo dresov in navijaških rekvizitov služijo milijone. Lep primer je trenutno najbolj vroč mladi brazilski nogometaš Neymar, ki bo v prihajajoči sezoni nosil dres Barcelone, a bo s trženjem svojega imena kot blagovne znamke zaslužil veliko več od 13,7 milijona evrov, kolikor mu jih letno zagotavlja katalonski klub, s katerim se je dogovoril, da bo ves denar od trženja končal na njegovem računu. V nasprotju z Ronaldom, ki igra pri večnemu tekmecu Realu iz Madrida, kjer polovica denarja od trženja, v povezavi z njegovim imenom, ostane klubu.
Tudi v Sloveniji smo imeli pred dvema letoma primer, ko naj bi smučarka Tina Maze kršila pogodbo smučarske zveze, saj se je prevažala z audijem, avtomobilom osebnega sponzorja, pa čeprav je sponzor zveze Citröen. Težavo so rešili v obojestransko zadovoljstvo.
