Kdor se spomni evforije, ki je vladala v Sloveniji, ko se je nogometna reprezentanca prvič uvrstila na veliko tekmovanje, težko v teh dneh ne simpatizira z Bosno in Hercegovino. Balkanska država, ki je v daljni in bližnji preteklosti doživela marsikaj, od vojne vihre do katastrofalnih poplav, v teh dneh ne glede na mučno stanje v nekaterih mestih diha kot eno s svojimi nogometaši. Nič drugače ni z ljudmi v Sloveniji, ki so na takšen ali drugačen način povezani s članico nekdanje Jugoslavije.
»2:1 za Bosno! Messija pa ne bo na spregled,« je ob našem prihodu v enega izmed ljubljanskih lokalov izstrelil navijač, ki je bil odet v dres in je imel okoli pasu ponosno zavito zastavo Bosne in Hercegovine. Skupaj s preostalimi kolegi je nestrpno pričakoval prvi vrhunec – državno himno. Rosne oči ob poslušanju in gromek aplavz po koncu so napovedovali, da kljub pozni uri in prihajajočemu delovnemu dnevu nihče ni razmišljal o ničemer drugem kot le o – nogometu. Zastave, šali in dresi so viseli povsod, vsaka poteza igralcev v modrih dresih pa je bila pospremljena z velikim odobravanjem. Razen avtogola Seada Kolašinca v uvodnih minutah, ki je Argentino popeljal v vodstvo. »Neverjeten občutek. Še vedno ne dojemam, da smo na prvenstvu. Ob poslušanju himne mi je šlo na jok. Smo med nogometno smetano, kar je za našo državo izjemen dosežek. Prav zaradi herojev v reprezentanci bo mnogo ljudi prvič slišalo za Bosno in Hercegovino,« nam je ob polčasu hitel razlagati Sarajevčan Damir Hadžimuratović, ki se je v Ljubljani mudil zaradi poslovnih obveznosti. Presenetil nas je z izjavo, da tekmo spremlja v družbi srbskih in hrvaških kolegov, kar zgolj priča o dejstvu, da mlajše generacije na Balkanu počasi pozabljajo na grozote, ki so se dogajale v času vojne v devetdesetih letih, kar je zagotovo vredno vsega občudovanja.
Medtem ko smo se neprijetnim temam iz preteklosti raje ognili, je pogovor nanesel na naravno katastrofo, ki je pred tedni prizadela tudi Bosno in Hercegovino. »Igralci sami so dejali, da bodo dali vse od sebe, da bi prizadeti ljudje v domovini vsaj za trenutek pozabili na vse grozote, ki so jih preživeli. Je pa žalostno, da mora priti do naravne katastrofe, da se kot narod povežemo,« je z žalostnim tonom v glasu povedal Damir in nato veliko bolj ponosno in veselo temo speljal na prijatelje, ki so odšli v Brazilijo in lahko v živo spodbujajo svoje ljubljence. »Noro je. Kamor koli pridejo Bosanci, jih imajo vsi radi. Naredijo tako atmosfero, da je neverjetno.«
Ko smo ga povprašali, ali bi se zdaj raje nahajal v Braziliji ali Sarajevu, nam ni znal odgovoriti. Pravi, da so v prestolnici Bosne in Hercegovini naredili Zmajevo gnezdo, ogromen prostor, kjer ljudje skupaj v živo spremljajo tekme reprezentance na svetovnem prvenstvu. »Slišal sem, da se je Bosna uvrstila tudi na svetovno rokometno prvenstvo. Če izvlečemo pozitiven rezultat še proti Argentini, bi lahko ta dan razglasili za nacionalni praznik.« Želja se mu ni uresničila, po porazu pa je hitro zdrdral formulo za uspeh. »Iran bi morali premagati, zato bo ključna tekma proti Nigeriji. Realno smo tudi od afriške predstavnice boljši. V osmini finala nas čakajo Francozi ali Švicarji. Francozom smo že pokazali, da jih lahko premagamo, medtem ko tudi Švica ne bi smela predstavljati prevelikega zalogaja. Nato prihaja na vrsto Španija ali Brazilija, kjer se bomo sami odjavili s prvenstva,« je s humorističnim vložkom zaključil kratko druženje.
Medtem ko je ob slovesu dodal, da je ponosen, ker vidi, koliko Slovencev navija za BiH, vsi nimajo podobnih izkušenj. Emir Kantare se je rodil v Sloveniji, starša pa sta iz Sanskega mosta. V našo državo sta prišla s trebuhom za kruhom. Sprva so živeli v Kočevju, kjer je bilo nekdaj veliko služb v industriji, nato pa so se preselili v Ljubljano. Pravi, da nikoli ni potenciral, od kod prihaja, a da z leti pripadnost rodni državi staršev vse bolj prihaja na plan. »Ko sem bil še otrok, so mi v Sloveniji govorili, da sem Bosanec, v Bosni pa, da sem Slovenec. Dali so mi vedeti, da sem nekako manjvreden. Danes se mi zdi, da se je družba nekoliko spremenila,« pravi, nato pa z razočaranjem doda, da je na tekmi med Hrvaško in Brazilijo celoten lokal navijal za Hrvaško, medtem ko je na obračunu med Bosno in Hercegovino in Argentino opazil razliko. »Ob polčasu sem šel v dresu pred lokal prižgat cigareto, pa sta mimo hodila dva človeka, me pogledala in dejala, da tu notri so pa sami Bosanci,« je v pogovor vskočil Adnan Topalović, Emir pa je nadaljeval: »Ko sem se po središču mesta sprehodil v dresu, šalu in zastavi Bosne in Hercegovine, sem prav začutil poglede in posmehljive besede določenih ljudi. Sam pri sebi sem si mislil: 'Če bi imel špansko zastavo, pa bi bilo pa vse v redu.' Po eni strani je to smešno, po drugi pa zelo žalostno.«
Kljub nekaterim grenkim izkušnjam je na nedavni prijateljski tekmi med reprezentancama BiH in Slovenijo z vsem srcem navijal za slednjo. »Ko igra Slovenija, sem največji navijač Slovenije na svetu. Sicer me družina ob tem gleda nekoliko postrani, a tako je. Ko je Anže Kopitar osvojil Stanleyjev pokal, sem na svojem facebook profilu objavil, da se je zgodilo nekaj bolj pomembnega, kot je nogomet,« je razložil, nato pa pred našim odhodom pogovor znova usmeril k aktualni temi: »Tokrat je Bosna zabila dva gola, Argentina pa zgolj enega. Kdo je zdaj tu boljši?«