V glavi je imel pripravljen sanjski scenarij – da se bo Hrvaška enakovredno borila za naslov svetovnega prvaka. Razmišljal je o sprejemu na domačih tleh, kjer bodo glasno skandirali njegovo ime, on pa jim bo dejal, da se je na vrhuncu odločil za reprezentančno slovo. A zgodilo se je nepredvideno, hrvaška nogometna reprezentanca je mundial v Braziliji končala po vsega treh tekmah v skupini, po vrnitvi v domovino pa fantov ni pričakal nihče. Kljub temu to njegove odločitve ni spremenilo in vratar nogometne reprezentance Stipe Pletikosa je glasno napovedal svoje slovo.
»Odločitev sem sprejel že pred odhodom v Brazilijo in zanjo je vedelo nekaj reprezentančnih kolegov. Zahvaljujem se jim, da so novico obdržali zase. Dokazali so mi, da sem imel prav, ko sem jim zaupal,« je dejal 35-letni vratar, ki je zadnjih 15 let ponosno nosil dres s številko 1 – zbral je 114 nastopov, več od njega jih ima le Dario Srna –, pa čeprav mnogi strokovnjaki pravijo, da teh 15 let najbolje označuje beseda – povprečen. S Hrvaško je bil na dveh evropskih in treh svetovnih prvenstvih, selektorji pa so mu neizmerno zaupali, tudi tedaj, ko ni bil v formi. Resda ni delal večjih napak, a pogosto se je zgodilo, da je branil brez presežka. In tega se je dobro zavedal tudi sam: »V ključnih trenutkih nisem bil vrhunski, zato prevzemam polno odgovornost za polom. Zelo mi je žal, da se je brazilska zgodba tako hitro zaključila,« je dejal Splitčan, ki se je znašel v »elitni« enajsterici pod vodstvom selektorja angleške reprezentance Fabia Capella. V njej je kopica izjemnih posameznikov – branilci Pique, Senderos, Baines in Johnson, zvezni igralci Xavi, Gerrard in Boateng ter napadalci Fred, Aguero in Eto'o –, ki pa jih je ameriška televizijska postaja ESPN uvrstila v najslabšo ekipo svetovnega prvenstva.
Nogometu se je zapisal že kot otrok, kot Dalmatincu pa mu je bilo usojeno, da igra za Hajduk. Del članskega moštva je postal s 17 leti, ko ga je povabil trener Ivan Buljan, dve leti kasneje pod trenerjem Ivanom Katalinićem pa je postal tudi številka 1 belih. »Spominjam se njegovih začetkov. Vedel sem, da je pred njim uspešna kariera, pa čeprav je mesto vratarja prekleto. Spoštujem njegovo odločitev, ki jo je sprejel tudi zato, ker so ga kritizirali,« je dejal Ivan Buljan. Ivan Katalinić pa je dodal: »Ogromno sem naredil za njegovo kariero, saj je skupaj še s petimi mladinci dobil priložnost za igro, ki jo je odlično izkoristil. Njegova reprezentančna kariera je bila dobra, branil je na mnogih pomembnih tekmah. Pravočasno je sprejel odločitev, da mu je dovolj.« Prav leta pri Hajduku so odločilno vplivala na njegovo kasnejšo mednarodno kariero (Šahtjor Donjeck, Spartak Moskva, Tottenham, Rostov), na derbijih z Dinamom iz Zagreba pa si je zavoljo odličnih obramb prislužil nadimek Hobotnica.
Njegov vzornik je bil Dražen Ladić, vratar, ki je Hrvaški pomagal do tretjega mesta na svetovnem prvenstvu leta 1998 (»njegove obrambe so bile zame vedno navdih«), na 5602 dneva, ko je imel status prvega vratarja reprezentance, pa ima lepe in manj lepe spomine. Debitiral je leta 1999 na tekmi proti Danski na njegovem Poljudu (»še danes mi gredo kocine pokonci, ko se spomnim tega dne ter ponosa mojega žal že pokojnega očeta, družine in prijateljev«), vrhunec reprezentančne kariere pa je bila tekma leta 2001 proti Belgiji na Maksimiru, ko so si Hrvatje tudi zavoljo njegovih obramb priigrali nastop na SP v Koreji in na Japonskem in je doživel, da so mu glasno skandirali celo na severni tribuni, na kateri so vedno navijači Dinama. »To je simboliziralo naše prijateljstvo, vsi v reprezentanci smo tedaj dihali vsi za enega, eden za vse.« Ob kopici lepih izpostavi tudi zanj najbolj žalosten trenutek iz leta 2008: »Ko smo po enajstmetrovkah izgubili četrtfinalno tekmo evropskega prvenstva proti Turčiji, se mi je podrl svet. Imel sem občutek, da lahko gremo do konca. Bilo je grozno, le ena sekunda in en centimeter sta nas ločila do polfinala. Ta rana se ne bo nikoli zacelila.«
V življenju ne more brez žene Angele. »Mislim, da imajo žene moč, da nas moške spremenijo na bolje. Moja žena je imela z mano veliko potrpljenja in za to sem ji hvaležen. Najin zakon se vsakodnevno razvija in napreduje. Mnogi pozabljajo, da gre za zvezo v dobrem in zlem ter obupajo ob prvih težavah. Pozabljajo, da je pred nami odrastlimi pomembna naloga, da otrokom vsadimo ljubezen do boga, da bi znali ločiti dobro in zlo,« pravi velik ljubitelj cerkve, ki je po njegovih besedah odigrala odločilno vlogo pri ohranjanju hrvaške identitete in nacionalne zavesti. »Cerkev pogosto napadajo ter govorijo, da je konzervativna in staromodna. Toda sam sem bil naravnost šokiran, ko sem slišal, da se v Rusiji 68 odstotkov vseh nosečnosti konča s splavom, za nameček imajo velike težave z alkoholizmom in hazardiranjem. Prav cerkev je tista, ki najbolj pomaga posameznikom, ki imajo tovrstne težave,« zaupa ljubezen do cerkve in boga. »Konca življenja se ne bojim. Dokler živim, želim samega sebe sprejeti takšnega, kakršen sem. Tudi tisti, ki grešijo, lahko svoje srce predajo Jezusu in molijo za grehe. Če človek v to veruje, postane miren in se preneha bati smrti.«