Rdeča barva je včeraj prevladovala na stadionu v Stožicah. Podobno kot ob gostovanjih Bosne in Hercegovine v Ljubljani domači navijači niso bili v številčni premoči. Ampak to bržčas slovenskih nogometašev ni oviralo. Saj so prekaljeni profesionalci, ki znajo povedati, da jih vsakršno vpitje s tribun spodbudi. Prav zabavno je bilo spremljati in ocenjevati, kateri reprezentanci je namenjenih več decibelov podpore. Končna ocena je, da je v tej tekmi zmagala Albanija. Prijetno je bilo videti navijače, ki so po vzoru velike večine tekem na evropskem prvenstvu v košarki, z ramo ob ramo in z roko v roki navijali vsak za svojo reprezentanco. Še kletvice in zbadanja, ki so po navadi del navijaške kulture, so izostale, ob obeh himnah pa s tribun ni bilo slišati nobenega žvižga.
Medtem ko so dvoboj na tribunah dobili Albanci, je najpomembnejši potekal na igrišču. V tem so bili boljši Slovenci. Preden je Slovenija prišla do tako želene zmage, prve v Stožicah po več kot letu dni, so se nogometaši v belih dresih močno preznojili, navijači pa tresli ob ostrem in negotovem boju na igrišču. Albanski reprezentanti so obrambno linijo postavil visoko, okoli 35 metrov od vrat. Slovenija ni mogla razviti napadov, ampak si je le medlo podajala v zadnji vrsti, medtem ko je Novaković v napadu vseskozi mahal z rokami, naj težišče igre preselijo bližje nasprotnikovega gola. V prvih minutah je bila tako igra enakovredna, taktično so bili v rahli prednosti Albanci. Vse se je spremenilo v 18. minuti, ko je zablestel Kevin Kampl. Akcijo je začel Jasmin Kurtić, Andraž Kirm je kot avto, ki z rahlimi presledki spelje s prvo prestavo, potegnil nekaj metrov, podal Kamplu, ta pa je mojstrsko streljal v zgornji desni kot ter Slovenijo popeljal v vodstvo. Ker se je Albanija znašla v zaostanku, je morala napadati, a vse do konca prvega polčasa si večjih priložnosti ni pripravila.
Povsem drugače je bilo na začetku drugega. Po desetih minutah so nogometaši v rdeče-črnih dresih začeli silovito napadati. Gostje so imeli vsaj pet imenitnih priložnosti, Slovenijo pa je reševal Samir Handanović. Rezultat je bil precej boljši od igre. Na sredini igrišča je slovenska igra puščala na vse strani. Slovenci so panično nabijali žogo, komaj kdaj sestavili tri podaje zapored in se le stežka sporazumeli, kako je treba igrati, kar je vodilo v prepirljivo mahanje z rokami. Okoli 20 minut je trajalo panično stanje, preden je Srečko Katanec konkretneje ukrepal (pred tem je veliko mahal z rokami in se tako drl, da ne bo presenetljivo, če ga bo danes bolelo grlo). Očitno je bilo, da je treba okrepiti igro na sredini, kar se je z vstopom Aleša Mertlja in odhodom Valterja Birse z igrišča tudi zgodilo. Sistem igre je Katanec iz 4-2-3-1 spremenil v 4-1-4-1, pri čemer je Mertelj pomagal Kurtiću in Krhinu, ki sta imela do tedaj veliko težav na sredini. V zadnjih petnajstih minutah so še naprej prevladovali Albanci, a so se uresničile želje Srečka Katanca: Sloveniji so zmago prinesle dobre vile. Veliko dobrih vil. Z izjemo gola in borbenosti namreč Slovenija ni pokazala veliko.
