Države, ki imajo med zbirko lovorik tudi sloviti zlati kipec oziroma njegovo repliko, imajo v nogometnem svetu poseben status. Le osem je takšnih: Brazilija, Italija, Nemčija, Argentina, Urugvaj, Anglija, Francija in Španija. Del nogometne elite so tudi manj srečni, tisti, ki so bili povsem blizu raja, a vanj niso vstopili. Poleg osmih svetovnih prvakov so v finalih igrale še štiri države, Nizozemska (1974, 1978, 2010), Češkoslovaška (1934, 1962), Madžarska (1938, 1954) in Švedska (1958).
Tudi takšni, ki bi si naslov svetovnega prvaka še kako zaslužili, a ga niso nikoli osvojili. Lahko bi jim rekli moralni zmagovalci. Medtem ko je bila Švedska ob edini uvrstitvi v finale lahko zadovoljna z uspehom na domačem prvenstvu, saj so bili leta 1958 Pele in drugi Brazilci nepremagljivi, med moralne zmagovalce prav gotovo spadajo Madžarska, Češkoslovaška in Nizozemska, tri reprezentance, ki so bile več kot enkrat povsem blizu naslova svetovnega prvaka.
Težko se je odločiti, katera je najboljša reprezentanca, ki ni osvojila svetovnega naslova. Je to Puskasova Madžarska ali Cruyffova Nizozemska? Ustavimo se najprej pri Madžarih, ki so v petdesetih letih prejšnjega stoletja od zmage do zmage skakali kot lahka konjenica. Puskas, Kocsis, Bozsik in Hidegkuti so bila zveneča imena v ekipi, ki je imela pomemben vpliv na evolucijo nogometa, a tega ni materializirala z najpomembnejšo lovoriko. Madžari so od 14. maja 1950 do 4. julija 1954 46-krat zmagali, šestkrat remizirali in nikoli izgubili. Nato je sledil čudež v Bernu. Čeprav so na prvenstvu v Švici Madžari rušili vse pred seboj in tudi v finalu proti Nemčiji vodili 2:0, so izgubili 2:3. Tekma je potekala v nalivu, ki je šel na roko Nemcem, ker so imeli modernejšo obutev in odličnega vratarja Tonija Tireka. Odločilni gol je Helmut Rahn dosegel v 82. minuti. Čeprav so se pojavile govorice, da so nogometašem Nemčije pred tekmo v telesa vbrizgali emfetamin (mislili naj bi, da gre za vitamin C), to ničesar ni spremenilo. V Bernu se je začel konec lahke konjenice, medtem ko je bila zmaga elfa pomemben prispevek h gradnji nove Nemčije. Madžari so bili manj razočarani po porazu 2:4 v finalu leta 1938 proti Italiji v Franciji. Zmago so postavili na drugo mesto, na prvo življenje tekmecev. »Nikoli nisem bil tako srečen po porazu. S štirimi goli, ki sem jih dobil, sem rešil enajst življenj. Povedali so mi, da so Italijani pred tekmo dobili telegram Benita Mussolinija, v katerem je pisalo: zmaga ali smrt.« je dejal tedanji vratar Madžarske Anta Szabo.
Češkoslovaška reprezentanca se s tako hudimi dilemami ni srečevala, ko je prav tako izgubila finale proti Italiji. Leta 1934 so bili po golu najboljšega strelca v zgodovini Češkoslovaške Antonina Puča le devet minut oddaljeni od naslova prvaka, nato so Italijani izenačili in po podaljšku zmagali 2:1. V češkoslovaški ekipi je bil izjemen napadalec Oldrich Nejedly, najboljši strelec prvenstva, imeli so tudi najboljšega vratarja tistega časa Františka Planičko. Poleg odličnega tehničnega znanja so Čehoslovaki za tiste čase pokazali nekaj precej neobičajnega, bili so odlično fizično pripravljeni. Leta 1962 v Čilu so bili znova zelo blizu. Potem ko so v četrtfinalu izločili Madžarsko in v polfinalu Jugoslavijo, so se za naslov pomerili z Brazilijo. Spet so povedli, tokrat z golom Josefa Masopusta. Toda čeprav poškodovani Pele ni igral, so bili Brazilci v nadaljevanju premočni. Garrincha, Didi, Vava, Djalma Santos, Zagalo in kolegi so se veselili zmage 3:1.
Nizozemci so leta 1974 igrali najlepši in revolucionaren nogomet. Poimenovali so ga totalni nogomet, ker so prvi začeli enako aktivno igrati tako naprej kot nazaj. To so bili časi Ajaxa in Johana Cruyffa. Bili so podobno superiorni kot Madžarska leta 1954, tudi konec je bil podoben. Enako kot Madžare je v finalu oranžne premagala Nemčija in znova po tem, ko so Nizozemci vodili, že v drugi minuti je iz enajstmetrovke zadel Neeskens. Toda Breitner in Müller sta jeziček na tehtnici prevesila na nemško stran. To je bil finale titanov, na oranžni strani selektor Rinus Michels in igralci Johnny Rep, Rob Resenbrink, Johan Cruyfff, Arie Haan, Johan Neeskens ter na belo-črni strani selektor Helmut Schön in nogometaši Franz Beckenbauer, Paul Breitner, Gerd Müller, Uli Höness so odigrali enega največjih finalov v zgodovini. Nizozemci so imeli brez Cruyffa popravni izpit že štiri leta kasneje in spet ga niso opravili. Znova so imeli to smolo, da so v finalu igrali proti gostitelju prvenstva, takrat proti Argentini. Gavče so štiri leta prej premagali 4:0, takrat so na krilih Maria Kemepsa po podaljšku 3:1 slavili sinje modri. Že tretjič so oranje v finalu igrale pred štirimi leti v Južnoafriški republiki. Španija je bila v finalu za las boljša. Še drugič so bili v finalu poraženci po podaljšku, štiri minute pred koncem je gol dosegel Andres Iniesta.