Končala se je najbolj gledana, občudovana, organizirana, a tudi najbolj razsipna nogometna liga na svetu. Prav nič ni čudno, da je v takšnih pogojih na koncu slavila najdražja ekipa – Manchester City. Bogati šejki iz Arabskega polotoka, ki so lastniki novega angleška prvaka, si namreč lahko privoščijo prav vse. Če nekega igralca pri Cityju nimajo, ga preprosto kupijo. Če se ta ne izkaže, pride naslednji. In tako naprej in naprej…
V prvem moštvu Cityja je 25 nogometašev iz kar dvanajstih različnih držav. Čeprav gre za angleškega prvaka, je v ekipi zgolj šest Angležev, le dva pa bosta v angleški reprezentanci na svetovnem prvenstvu (Joe Hart in James Milner). Manj angleških reprezentantov na SP je kot angleški prvak imel zgolj Liverpool leta 1986, ko ni imel niti enega. Posebnost Cityja je tudi, da je od 102 golov v angleški ligi le enega dosegel angleški nogometaš (Milner), prvi strelec pa je vezist Yaya Toure z dvajsetimi zadetki, s čimer je upravičil 200.000 funtov tedenske plače. Med napadalci je bil nato najbolj učinkovit Sergio Aguero (17), sledita Edin Džeko (16) in Alvaro Negredo (9). V številni tujski legiji so tudi kar štirje igralci iz nekdanje skupne države Jugoslavije. Poleg Bosanca Džeka sta pri Cityju še Srba Aleksander Kolarov in Matija Nastasić ter Črnogorec Stevan Jovetić. Nič čudnega torej, da je med proslavo v garderobi zadonela tudi balkanska glasba, na čelu s pesmijo Kafana je moja sudbina, ki jo je nekoč prepeval Toma Zdravković. Najbolj so sicer prevladovale španske pesmi, saj je pri Cityju največ špansko govorečih nogometašev. K Cityju so s Pirenejskega polotoka namreč preselili David Silva, Jesus Navas, Alvaro Negredo, Javi Garcia, Sergio Aguero in Pablo Zabaleta, ki so vsi najprej zasloveli v Španiji. Enako velja tudi za Afričana Toureja, ki je nekdanji član Barcelone.
Toda domačini iz Manchestra nikoli ne bodo plesali po balkanskih in latinskih ritmih. Tam je doma drugačna glasba, ki jo med drugimi poosebljata brata Noel in Liam Gallagher, ki sta oba velika navijača Cityja. Prisotna sta bila tudi na proslavi državnega naslova, a ker sta nekdanja člana zasedbe Oasis skregana, sta se na nogometni zabavi držala ločeno. Noel Gallagher se je bistveno bolj družil z Johnnyjem Marrom, nekdanjim kitaristom še ene legendarne zasedbe iz Manchestra – The Smiths. Ena od pesmi te skupine, ki je delovala v 80. letih prejšnjega stoletja, ima naslov This charming man (Ta očarljivi mož op. p.), prav to skladbo pa so navijači Cityja posvetil svojemu trenerju Manuelu Pellegriniju, ki je končno prišel do velike lovorike. Vse do minule nedelje je namreč veljal za stratega, ki velike rezultate dosega zgolj z majhnimi klubi. Do prihoda na Otok je Čilenec nase opozoril pri Villarrealu in Malagi, ko je imel odlične dosežke v španskem prvenstvu in ligi prvakov, a nikoli ni osvojil lovorike, medtem ko je pri madridskem Realu povsem pogorel in je špansko prestolnico zapustil že po eni sezoni.
Toda če so bili angleški klubi še pred nedavnim glavni akterji tudi na mednarodnih igriščih, so v zadnjih dveh letih nedorasli španskim in nemškim konkurentom. Letos je Chelsea sicer prišel v polfinale lige prvakov, a nato doživel lekcijo modernega nogometa od Atletica iz Madrida. Enako se je godilo tudi prvaku Manchester Cityju, ki je bil povsem nebogljen proti Barceloni, čeprav je katalonska zasedba letos daleč od kakšne nepozabne forme. Na evropsko sezono bosta hitro pozabila tudi Arsenal in Manchester United, ki sta bila oba nemočna proti Bayernu. Ravno United je tudi največje razočaranje letošnje sezone, saj je končal šele na sedmem mestu in z 22 točkami zaostanka za Cityjem. Rdečim vragom je v uteho zgolj to, da državni prvak ni postal Liverpool, ki je naslov iz rok izpustil v zadnjem mesecu dni.
