Ko se nogometni velikani odločijo za konec športne poti, je njihova napoved slovesa običajno ganljiva. Gre za trenutke, ko se športna javnost spominja nogometaševih najlepših dni. Pri Francozu Thierryju Henryju prejšnji teden ni bilo nič drugače, ko je naznanil, da ima po dvajsetih letih profesionalne kariere dovolj nogometnih igrišč. Kot je rekel, se bo vrnil v London, v katerega se je zaljubil v času igranja za njemu najljubši Arsenal. V Angliji bo odslej opravljal vlogo strokovnega komentatorja za tamkajšnjo televizijsko postajo Sky Sports.
Kot čarovnik na zelenici
Bil si prava inspiracija v mojem življenju, je Henryju polaskal Theo Walcott, medtem ko je Gary Neville izjavil, da je Anglija počaščena, ker je na njihovih igriščih igral tako superioren mož. Za nekdanjega branilca Jamieja Carragherja je bil Thierry Henry najbolj neugoden napadalec, proti kateremu je igral v angleškem prvenstvu. »Branilci si bodo lahko naposled oddahnili. Vedno sem si želel igrati z njim v istem moštvu, a očitno je usoda hotela, da bova šele zdaj v isti službi,« je rekel Carragher, ki prav tako sodeluje s televizijo Sky Sports. Nekdanji francoski reprezentant Lilian Thuram je že pred leti izjavil, da je Henry kot čarovnik na nogometnih igriščih. »Njegova največja odlika je, da lahko obvladuje žogo, ko hitro teče. Morda je celo najhitrejši nogometaš vseh časov,« je povedal Thuram, eden največjih francoskih nogometašev Zinedine Zidane pa je pristavil, da je Henry tehnično morda celo najbolj nadarjen igralec.
Čeprav je Henry v Evropi igral za Monaco, Juventus in Barcelono, mu je bilo najlepše pri Arsenalu. Za londonski klub je živel, bil mu je kot paradiž. »Vsi vedo, kako močno ljubim Arsenal. Sem njegov velik navijač. Ko si enkrat topničar (vzdevek nogometašev Arsenala, op. p.), boš vedno topničar,« je nekoč rekel Henry. V življenju se je ravnal po modrosti svojega očeta, ki mu je svetoval, da človek nikdar ne sme biti zadovoljen sam s sabo in da je treba vedno stremeti k višjim ciljem. Morda je bil to razlog, da je po vsaki tekmi veliko premišljeval o svoji igri in analiziral predvsem neuspešno izvedene akcije. Ker je v Arsenalu postal najboljši strelec v zgodovini kluba (na 364 tekmah je zadel 226 golov in prispeval še 82 podaj), so mu pred stadionom Emirates postavili kip v njegovi podobi. V osmih letih igranja na Otoku je bil sedemkrat najboljši klubski strelec sezone, prejel pa je številne individualne nagrade. V letih 2003 in 2004 se je uvrstil v ožji krog kandidatov za zlato žogo, a je nikoli ni dobil.
Med stoterico najvplivnejših
Ko je igral za Arsenal, je bil vedno izbran za prvega izvajalca enajstmetrovk in prostih strelov. Kritiki so mu očitali, da je bil preveč obseden z doseganjem popolnih golov in da je bil zaradi tega večkrat sebičen do soigralcev. A kljub vsemu je bil Henry močna blagovna znamka, zato se je njegov obraz pojavljal v številnih oglasih. Leta 2007 ga je revija Time Magazin uvrstila med stoterico najvplivnejših ljudi na svetu, leto prej pa je bil osmi najbolje plačani nogometaš v angleškem prvenstvu. V času reprezentančne kariere je bil eden najpomembnejših igralcev za francosko vrsto. Ko je kazalo, da bo postal najboljši strelec Francije vseh časov, se je njegov mejnik končal pri 39 golih. Le enega več je prispeval strelski kralj galskih petelinov Michael Platini, zdaj tudi predsednik Evropske nogometne zveze.
O Henryjevem zasebnem življenju je znano, da prijateljuje z bosansko manekenko Andreo Rajačić. Očitno je, da so mu všeč ženske z modnih brvi, saj je bila njegova prva in za zdaj edina žena Nicole Merry prav tako manekenka. Ločila sta se kmalu po Henryjevem prestopu v Barcelono, procedura pa ni bila enostavna, saj je Merryjeva zahtevala zajeten kup denarja. Henry ji je izplačal znesek v višini desetih milijonov funtov, skupaj pa imata hčer Teo.
