V dolgih letih vladavine v Dinamu je postal pravi nogometni šerif, ki mu je dovoljeno vse. V klubu ima popolno oblast, zato se mu nihče ne postavi po robu. Zdravko Mamić je tako prepričan v svoj prav, da enostavno presliši vsakdanje zbadljivke s tribun, ki so v Zagrebu vse bolj prazne. Ta človek se je zameril že dolgi vrsti ljudi, potem ko jih je zmerjal z najhujšimi kletvicami. Mamiću ni mar za etično-moralna vprašanja, požvižga se tudi na enakopravnost ljudi. Nekoč je hujskaško izjavil, da homoseksualni nogometaši ne morejo igrati v njegovem moštvu, da pa bi lahko bili baletniki ali novinarji. Kritični del hrvaške javnosti je bil pred kakim letom dni zgrožen, ko je tamkajšnje sodišče Mamića oprostilo sovražnega govora, ko je nekdanjega ministra za šport označil za največjega sovražnika vsega, kar je hrvaško. »Ko te ta človek pogleda, iz njegovih oči brizga kri. Njegov nasmeh ni naraven, njegovi zobje so pripravljeni za klanje. Srb ne more biti na čelu ministrstva,« je takrat bruhalo iz Mamića. V hrvaški predvolilni kampanji za predsednika države je podprl kandidatko desnice Kolindo Grabar Kitarović, ki se zavzema za kemično kastracijo pedofilov, obenem pa bi v svoj štab brez pomislekov sprejela nekdanjega generala Mirka Norca, ki je bil med vojno vihro v 90. letih eden najbolj prepoznavnih klavcev.
Mamić je imel že številne prepire z novinarji in jim celo fizično grozil. Rjovel je tudi v zadnjem intervjuju na hrvaški televiziji, ko ga je zasliševal Aleksandar Stanković. Čeprav je bil novinar pod velikim pritiskom gosta, je svoje delo opravil profesionalno. Naj bo ta oddaja v poduk tudi slovenskim športnim novinarjem, ki v televizijskih soočenjih tako radi ugajajo povabljencem na debato.
