Pogovor z Nachbarjem po vrnitvi iz Afrike: Zaradi izkušnje v Čadu se počutim krivega

Drugače gledam na vse skupaj. Tam je vse povezano z vodo. Ko pridem nazaj domov in vidim vodo na mizi (pokaže na kozarec z vodo, op. p.), takoj pomislim, kako je tam voda zlata vredna, medtem ko se ne bi pri nas nihče sekiral, če bi se tale kozarec prevrnil. Vodo bi pobrisali in šli naprej, tam pa je lahko razlika med življenjem in smrtjo, če otrok v določenem dnevu dobi kozarec vode ali ne.

Pri nas prevečkrat prelahko jemljemo te stvari. Voda je za nas samoumevna, brez nje si življenja ne predstavljamo. Če en dopoldan ni vode zaradi kakšnega popravila, smo že vsi panični. Tam pa ljudje dneve in dneve pri 45 stopinjah Celzija nimajo vode, pa še po tem, ko jo dobijo, je umazana. Dvakrat bom pomislil, preden bom jamral, če nekaj ur voda ne bo pritekla iz pipe.

Naša ekipa je s seboj v mesto Mao vzela skoraj dvesto litrov vode. Tam je težko kupiti vodo oziroma je vprašanje, če jo je sploh mogoče dobiti. Ljudje prodajajo steklenice z vodo, ki pa so napolnjene na novo. Torej tvegaš, če piješ to vodo. Na srečo smo imeli dovolj vode s seboj, v mestu pa smo našli še nekaj steklenic, ker nam je je zmanjkalo. Takrat pa človeka malo stisne pri srcu. Bili smo sredi puščave, zaloga vode je šla proti koncu... Tisto ni bila več šala. Kaj bi se zgodilo, če bi se pokvaril avto ali kaj podobnega? Lahko bi ostali brez vode. Bili smo oddaljeni šest ur vožnje od civilizacije.

Ne, kajti zaupal sem Unicefu in njihovi organiziranosti na terenu. Vseskozi so vedeli, kje smo. Na avtomobilih smo imeli tudi sledilce. Vseeno bi se lahko zgodilo, da bi kakšen dan ali kakšno noč ostali brez vode, kar v tisti vročini ni mačji kašelj.

Če bi bil nekdo zraven mene z avtom in bi se lahko odpeljal, če bi bila kriza. Ko doživiš to puščavo, drugače gledaš nanjo. Ima svoj čar. Bili so neverjetni prizori. Televizijski posnetki in fotografije ne odražajo vsega, kar tam vidiš. Vseh barv, doživetja. Hkrati je ta puščava izjemno kruta.

Vstali smo okoli sedmih zjutraj in šli na teren. Do kosila smo snemali, se pogovarjali z otroki in njihovimi družinami. Dajali smo jim hrano, obleke in šolske potrebščine. Imajo navado, da se od dvanajstih do treh popoldan ne dela, medtem ko se snema lahko do petih popoldan, kajti držijo se svojih kulturnih oziroma verskih navad. Skušali smo pridobiti čim več materiala za Unicef, zbrati čim več informacij, zato smo veliko potovali, tudi v največji vročini. Upam, da smo naredili precej dobrega.

Ja. Povezal sem se z domačini iz mesta Mao, ki delajo za Unicef. V Unicefovi bazi imajo internet, zato bom imel lahko direkten stik z ljudmi, ki poznajo otroke. Upam, da bo pomoč prišla do njih.

To žal skoraj ni mogoče, pa ne zato, ker jaz ne bi hotel. Večina teh otrok je neregistrirana. Kako boš iz države spravil neregistriranega otroka? Že to je velika težava. Sicer bi si tega želel. Morda se sliši malo neresno, toda če bi takšnega otroka že pripeljal v Evropo, ne vem, zakaj bi ga sploh vrnil v Čad. Ampak to so že sanje. Že če mi bo uspelo izvedeti, da se je temu otroku uspelo izogniti podhranjenosti in da je prišel vsakodnevno do pitne vode, bo že veliko.

Vseskozi. Občutki so bili različni, od veselja, ko se je zgodilo kaj dobrega, do žalosti, ko sem videl brezupne otroke in njihove starše. Hitro se navežeš na te ljudi. Oni pomoči ne pričakujejo, so je pa veseli. Ko odhajaš, se počutiš krivega, da ti ni uspelo narediti več. Veš, da si naredil vse, kar si lahko, a to ni bilo dovolj.

Zagotovo. Predvsem zato, ker imamo veliko, njim pa ne damo veliko. Pri nas se otroci ukvarjajo s tem, ali so piškoti preliti s čokolado ali ne, pri njih je precej drugače.

Ja, ampak nič te ne more pripraviti na to, kar doživiš tam.

Skušal se bom manj obremenjevati s stvarmi, ki niso pomembne. To bom prenesel tudi hčerkama. Ne želim biti tiste vrste oče, ki svojim otrokom govori, da v Afriki nimajo ničesar. Ampak jima želim razložiti, kaj sem videl in doživel. Da bo imelo to pomen za njuno rast.

Starejša hčer mi je že dala barbike, ki sem jih razdelil med otroke. Bili so ganljivi prizori, ko punčke sploh niso mogle verjeti, da držijo te igrače v rokah. Ampak pustimo zdaj to.

Hm, tega me ni še nihče vprašal... Se bojim, da sem več dobil kot dal. Raje bi videl, da bi bilo obratno. Potrebujejo še ogromno pomoči. Moj obisk je bil le kapljica v morju. Mene pa je ta izkušnja spremenila. Saj nisem zdaj povsem drugačen človek, a mi je to odprlo oči in želim svojo izkušnjo deliti z drugimi ljudmi. Zavedam pa se, da nimajo težav le v Čadu, ampak vsepovsod po svetu, tudi v Sloveniji. Če bom lahko pomagal še kje, bom z veseljem. Verjamem, da sem skupaj s prijatelji, s katerimi organiziramo dobrodelne akcije v okviru košarkarskega kampa, nekaj že pomagal. Če bom imel energijo in čas, bom to počel še naprej. Če imam kakšno dobro lastnost, je to zavedanje, da sem srečnejši kot veliko drugih ljudi. A ne gledam na to na nekaj, s čimer bi se hvalil, ampak je to obveza, da moram pomagati ljudem.

Človek se bo na koncu sam odločil, ali bo pomagal ali ne. Moja naloga je le, da pomagam ljudem odpreti oči.

Če ne drugega, gre za to, da bodo ljudje drugače dojemali stvari, ki jih imajo, in to prenašali na svoje otroke. Moramo se zavedati, kakšno srečo imamo, da imamo pitno vodo, elektriko, da lahko obiskujemo šolo...

To pa sploh... Pri tem ne gre za nespoštovanje do košarke, mojih soigralcev ali moje kariere. Ampak košarka in stvari, ki sem jih videl tam, ne spadajo v isto kategorijo.

To je težko reči. Ko enkrat igraš, še posebno za reprezentanco, narediš za uspeh ekipe vse, kar je v tvoji moči. Ko izgubiš, je v tistem trenutku to zate največja tragedija. Saj je prav, da je tako. Je pa treba vedeti, da na koncu, ko potegneš črto, je košarka le igra. Stvari, ki sem jih videl v Čadu, pa niso igra. Ali pa lahko rečemo, da je tudi tisto igra, a je igra na življenje ali smrt.

Zelo malo. Tudi zato, ker so bili zadnji tedni povezani s potjo v Čad.

Zdaj ne, saj me ni bilo v Sloveniji. Pa tudi nimam jih namena motiti. Nameravam jih obiskati na pripravah in jim zaželeti srečo.

Ne, niti približno. Poletni čas sem si zapolnil na drugačen način. Po lanskem evropskem prvenstvu sem se dokončno odločil, zato ni bilo nobenih dvomov.

Rezultate bom zagotovo spremljal, medtem ko je druga stvar gledati tekme. Težje je gledati kot igrati. Poleg tega bom takrat že na pripravah in bom osredotočen na druge stvari. Ne vem, koliko bo časa za ogled tekem. Bom pa z veseljem spremljal zmage in trpel ob morebitnih porazih. Fantom iz vsega srca želim, da se čim bolje odrežejo. Ali bom v času prvenstva v Barceloni, še ne vem, ker še nimam urnika priprav.

Predlagam jim, naj obiščejo vesoljski observatorij. Ogledal sem si ga ob koncu sezone in ostal brez besed. Observatorij je na hribu, imaš pogled na vesolje in na mesto spodaj.

Želim nadaljevati s svojim podcastom. To me zelo veseli. Podcast je zelo dober alternativni medij, saj daje človeku možnost, da resnično govori tisto, kar želi povedati. Ni nobenih omejitev, ni cenzure, česar v Sloveniji manjka. Me veseli, da sem eden začetnikov. To je hobi. Sicer pa bi delal kaj v povezavi s košarko, a ne vem, če bom to počel v Sloveniji, kjer je pomoč sicer potrebna, pravih vizij pa zelo malo. Ne nameravam pa biti trener.

To bi bilo zelo dobro. A ko se enkrat spustiš v to, so tu tudi oglaševalci, ki imajo svoja pričakovanja, kar vodi v omejitve.

Kot otrok sem želel biti novinar. Še vedno imam doma spis, v katerem sem pisal, da bom novinar, ko bom velik.

Drži. Skozi podcast to na nek način že počnem. Na tak način zvem veliko novega, hkrati pa dam ljudem možnost, da poslušajo.