Počutim se svobodnega, sploh pa, ko sem na morju in ni ljudi okoli mene. Seveda je svoboda relativen pojem, svoboden si lahko tudi po duši, odprt do ljudi, jih sprejemaš, poslušaš in se z njimi v miru pogovarjaš.
Vam je ime res dala babica?Res je. Mama se je mučila pri porodu, bilo je 15. avgusta in vroče. Ko me je po treh dneh rodila, ji je babica dejala, sedaj si se osvobodila, poimenuj ga Lefteris. Ker v nekdanji Jugoslaviji nisi smel otroku dati tujega imena, sem dobil ime Slobodan.
Toda večini ste najbolj znani kot Piksi. Si je vzdevek res izmislil že pokojni Krešimir Čosić?Pokojni Krešo je leta 1977 prišel v Ljubljano in me vprašal, kako mi je ime. Ko sem mu povedal, mi je rekel, da ko on izgovori Slobodan, sem jaz že v protinapadu, zato mi bo dal krajše ime in postal sem Piksi. Takrat je bila priljubljena risanka Piksi in Diksi.
Imate več državljanstev. Vam je bližje Slovenija, ali se v vas pretaka grška kri?Imam dve državljanstvi, slovenskega in grškega, toda bližje mi je Slovenija. Razlog je enostaven: v Slovenijo sem prišel kot 17-letni fant s kovčkom v roki in tukaj sem naredil prve košarkarske korake, žel tudi prve uspehe. Če ne bi bilo Slovenije in Olimpije, se tudi midva danes ne bi pogovarjala. Seveda pa grško kri po mamini strani zelo spoštujem, v Grčiji sem preživel nepozabnih 20 let in bo vedno moja druga domovina.
Za vas torej med evropskim prvenstvom ni dileme, za koga navijati, če se bosta pomerili Slovenija in Grčija?Seveda ne, navijal bom za Slovenijo.
Toda v Grčiji imate status božanstva, prepoznavajo vas na vsakem koraku. Nekoč ste celo dejali, da ste se počutili kot Tito, ker so ljudje tako skakali okoli vas.Morate vedeti, da smo z ekipo Arisa, za katero sem igral sedem let, dobesedno pripeljali košarko v Grčijo, bili smo edino moštvo, za katerega je navijala celotna Grčija, kar se danes zdi nepredstavljivo. Meni so govorili, da so bile ob četrtkih zvečer, ko smo igrali v evropski ligi, atenske ulice prazne, saj so nas vsi spremljali. Bili smo mali bogovi. A saj veste, da so Grki znani po svojih bogovih in boginjah.
V klubu Aris so vas uvrstili v najboljšo peterko vseh časov, igrali ste skupaj z legendarnima Galisom in Janakisom.Bil sem pozitivno presenečen, saj je v Arisu igralo res veliko vrhunskih košarkarjev. To je eno največjih priznanj v moji karieri.
Kot trener ste vodili tako Panathinaikos kot tudi Olympiacos, večna tekmeca. So vam navijači enega ali drugega kluba to zamerili?Seveda so mi zamerili. Ko sem prišel v Panathinaikos, klub ni bil grški prvak 14 let, nato pa smo bili prvaki dve leti zapored. Čeprav navijači bolj cenijo naš drugi naslov, je meni prvi bolj pri srcu, saj vem, kaj pomeni, če prekineš miselnost večnega poraženca. Ko sem naslednjič prišel v dvorano, tedaj kot trener gostujočega moštva Panioniosa, so mi navijači ploskali in celo sestavili pesem, da me ne bodo nikoli pozabili. No, ko pa sem v tej isti dvorani gostoval kot trener Olympiakosa, sem dobil jajce v glavo in tisto obleko vrgel stran. Danes me navijači gotovo sovražijo, a to je pač grški temperament.
Je težje biti trener ali igralec?Veliko bolj zahtevno je biti trener. Zakaj? 15 glav je potrebno prisiliti, da razmišljajo tako, kot hočeš sam. Trener je danes veliko več, tudi psiholog, oče, brat... Ko si igralec, odigraš tekmo. Če si jo dobro in zmagaš, si car, če si jo slabo in izgubiš, je vedno kriv trener.
Torej je logično, da ima prav trener največ zaslug ob zmagi in se ga najbolj kritizira ob porazu?To je logično. Kaj lahko na primer narediš, če gre moštvu mesec ali dva slabo? Vseh igralcev ne moreš zamenjati, lahko pa zamenjaš trenerja. Takšna je pač naša usoda. Ko sem bil v Panathinaikosu, sem vedel, da šteje le prvo mesto in bom ob drugem letel.
Kako dober trener se vam zdi Božidar Maljković?Je odličen. Imel je pač smolo, da tri leta ni delal, saj ni dobil ponudbe, ki bi mu ustrezala. Slišal sem veliko kritik na njegov račun, toda prvenstva ni enostavno osvojiti. Tudi sam sem slišal veliko kritik na svoj račun od kvazitrenerjev in kvazipoznavalcev košarke. Toda mojih uspehov ne more nihče izbrisati. Slab trener ne more biti na primer petkrat prvak. Zato kapo dol Božu, saj je v preteklosti osvojil veliko.
Je dovolj dober, da Slovenija osvoji kolajno?Pedigre ima izjemen, a to pogosto ne odloča o kolajni, odločajo igralci, trenutek, sreča... Veseli me, da trenutno v državi prevladuje pozitivna energija, ni pljuvanja in kritiziranja ob prvem porazu, stopili smo skupaj, zato sem optimist in sem prepričan, da mora Slovenija priti med najboljše štiri.
Kolajni je bila Slovenija že večkrat blizu, a vedno je nekaj zmanjkalo.Toda nikoli nismo igrali v Sloveniji. Vsi pa vemo, koliko nam kot narodu pomeni prav spodbuda s tribun.
Kako sami gledate na odsotnost nekaterih fantov, na primer Saše Vujačića, ki pravi, da so se zapleti z njegovim neigranjem začeli prav takrat, ko ste bili vi selektor, ko je bil na pripravah, a na Švedskem nato ni dobil priložnosti.Kje je v tem težava? A zaradi tega deset let kasneje še vedno noče biti del reprezentance? Tedaj je dejal, da smo ga pustili na cesti, kar je čista laž. Obravnavali smo ga kot vse ostale, glede na to, da je imel 17 let, pa sem se odločil za bolj izkušenega Petrova in Duščaka.
Včasih je bilo igranje za reprezentanco čast, nihče ni razmišljal o odpovedi. Je vse pokvaril denar?Vse je pokvaril denar, pa tudi odnos javnosti do igralcev, ki so postali mali bogovi. Vprašajmo se, koliko slovenskih igralcev bi šlo v tujino, če se meje ne bi odprle? Mogoče za prste ene roke. Danes pa skorajda vsi igrajo v tujini za 5, 10 ali 20 tisoč evrov na mesec. Potem so poleti utrujeni. Ravno tedaj, ko je Beno Udrih odpovedal sodelovanje, sva se srečala s Petrom Vilfanom in se spomnila, kako sva se leta 1978 na zbor reprezentance pred svetovnim prvenstvom v Manili z avtom iz Ljubljane odpravila tako zgodaj, da slučajno ne bi zamudila. Danes pa zveza porabi ogromno denarja samo zato, da se v živo pogovarja z igralci po vsem svetu. Odnos do državne zastave je nekoč bil drugačen.
Bili ste tudi selektor, ko sta se v pretep zapletla Boris Gorenc in Marko Tušek. Ste kaj podobnega v svoji karieri še kdaj doživeli?Nikoli. Tedaj sem bil tako jezen, da se z reprezentanco sploh nisem vrnil v Slovenijo, temveč sem na letališču zamenjal karto in šel v Grčijo. Nisem pričakoval, da se to lahko zgodi dvema odrastlima fantoma, ki sta profesionalca. Če bi se to zgodilo v klubu, dobro, toda v reprezentanci. Bilo je na meji prostaškega.
Sami ste s košarko obogateli.Bogastvo je relativen pojem. Ponosen sem na to, kar sem v košarki naredil in tudi na to, koliko sem zaslužil. In vse sem zaslužil na pošten način, s svojim znanjem. Nič mi ni bilo podarjenega. Tudi danes, ko sem trener v Libanonu, ni nič drugače. Najpomembneje mi je, da počnem to, kar imam rad.
Je bila jahta najdražja stvar, ki ste si jo v življenju privoščili?Gotovo. Vloženi denar se ne bo nikoli povrnil. Toda ni mi žal. Imam pa zadnja leta za čoln vse manj časa.
Se imate za dobrega krmarja? Tudi sami prisegate na Jadransko morje?Jadransko morje je zakon, ne grem nikamor drugam, najdlje do Italije. Mislim, da obvladam krmilo, nisem pa tak norec, da bi plul, ko je vreme slabo, pazljiv sem še posebej, ko imam na čolnu ljudi. Morje je potrebno spoštovati.
V življenju ste že večkrat krmarili v divjih vodah. Vaš slogan je Misli pozitivno.V vsakem klubu sem v pisarni na veliko napisal Misli pozitivno. Lahko povem primer pozitivnega mišljenja. Ko sta se pomerila Panathinaikos in Olympiakos na zadnji odločilni tekmi za naslov prvaka v dvorani Olympiakosa, tam v zgodovini Panathinaikos nikoli poprej ni zmagal. Fantom sem na zadnjem treningu dejal, naj vzamejo žoge, hkrati pa smo na zvočnike dali na glas posneto vzdušje, ki nas bo na gostovanju čakalo. Na koš so metali pol ure, potem sem jim dejal, da je treninga konec in gremo jutri na zmago. Vsem sem rekel, kdor v zmago ne verjame, naj ostane doma. In zmagali smo.
Toda vsake toliko morate priznati poraz. V Olimpiji ste nazadnje kot direktor zdržali le en mesec.Bilo nam je obljubljeno, da bomo dobili 850.000 evrov sponzorstev, s čimer bi lahko začeli sezono. Zaradi politike denarja nismo dobili. Ko so na upravnem odboru nekateri govorili, da mora Olimpija v stečaj ali pa v tretjo ligo, sem rekel, da se tega ne grem, lagal ne bom in sedel v pisarni zvezanih rok, saj menedžerjem nisem mogel lagati. Ni mi preostalo drugega, kot da sem poklical predsednika kluba in se mu zahvalil za sodelovanje. Toda Olimpija ostaja moj klub.
V Libanonu je življenje gotovo veliko manj stresno?Niti ne, saj gre za klub, ki je vajen zmagovati, predsednik kluba se nikoli ne sprijazni s porazom. Mentaliteta je druga, sem pa takšno spremembo potreboval. Gre za drugačen način treniranja in igranja košarke. Mnogi me sicer opozarjajo na morebitno vojno v bližnji Siriji, a jaz tega v Bejrutu ne občutim.
So res tudi odlični plačniki?Vsaka čast! Zaradi muslimanske vere ne smejo lagati in nekoga prinesti okoli. Če v moji pogodbi piše, da je nakazilo 15. v mesecu in je ta dan sobota ali nedelja, mi denar nakažejo že prej. Za klub, ki ga vodim, še nisem slišal, da bi komu ostali kaj dolžni. Sem pozitivno presenečen. Smo pa očitno kristjani izgubili tovrstne vrednote, spoštovanje do prijateljev, staršev, nasprotnikov.
Kot mladenič ste bili navajeni skromnosti, igrali ste celo z dvema številkama premajhnimi copati, ker se večjih ni dobilo.Hitro mi je zrastla noga in pri 15 letih sem imel že številko 47, dobilo pa se je le številko 45. Šele ko je šel brat z ladjo onkraj luže, mi je prinesel ustrezne športne copate. V premajhnih sem nekako zvil prste in igral brez problema.
Še vedno radi primete za izvijač in se lotite popravila vsega, kar je povezano z elektrotehniko?Res je, doma marsikaj postorim, tudi na veselje žene in ni mi težko kaj popraviti v hiši ali okoli nje.
Ste tudi zato na neki način odvisni od interneta in prenosnega telefona, celo ko ste na dopustu?Če bi prenosni telefon lahko izklopil, bi ga rade volje, a ga zaradi službenih obveznosti ne morem, tudi ponoči ne. Brez računalnika sem bil v preteklosti brez težav, sploh na barki, kjer nekoč še ni bilo interneta, toda danes je internet nujen, da lahko na primer preverim profil določenega igralca, ki mi ga ponudijo in ugotovim njegov karakter.
