Pogovor z Božidarjem Maljkovićem: V Sloveniji je še slabše kot v Grčiji

Luksuz je, kadar imaš vse, česar ne potrebuješ. Luksuz je nekaj, kar te obremenjuje. Sledim besedam Iva Andrića, da nam življenje vrača tisto, kar drugim dajemo. Zato vedno, kadar lahko, sodelujem v humanitarnih akcijah. Sem tvorec najstarejšega kampa za mlade košarkarje na svetu na Zlatiboru. Nosi ime Ace Nikolića, poteka pa že 36 ali 37 let. Petnajst let sem donator kluba Ušće, kjer sem začel trenersko kariero. Ko predavam na seminarjih, to delam na dva načina. K prijateljem grem brezplačno. Pri bogatih ljudeh pa sem najdražji trener v zgodovini.

Imam. Moja večna borba je povezana s tem, da stvari zreduciram na tiste, ki jih potrebujem. V središču Beograda imam veliko stanovanje. Verjemite mi, da se v njem slabo počutim. Je ogromno, v njem pa živiva sama z ženo. Z leti bolj in bolj želim stvari, ki jih ne potrebujem, zmanjšati na najmanjšo možno mero. V Ušću, kjer sem osnoval klub, smo imeli sledečo filozofijo: če ješ juho, ne moreš jesti tudi solate in nasprotno. V vseh velikih klubih, v Realu, Barceloni, Tau Ceramicu, Unicaji, Panathinaikosu, sem brez razloga varčeval. Pogosto na svojo škodo. Še vedno se obnašam racionalno. Včeraj sem v hotelu postavil vprašanje o našem samopostrežnem pultu. Dolg je sto metrov, hrana je odlična, enako hotel. Rekel sem, moj bog, saj hrano, ki ostane, vržejo proč. Iztok Rems mi je dejal, da ni tako in da znajo ravnati ekonomsko.

Ure so moja slabost.

Okoli 30. Ko nisem imel denarja, sem vedno gledal ure. Zanimalo me je, kako delujejo mehanizmi. Ko sem prišel do denarja, sem prišel v družbo ljudi, ki imajo radi ure. Imam prijatelja, ki ima v lasti veliko podjetje z urami. Ko pridem v Barcelono, mi prinese škatlo ur, vrednih okoli 20 milijonov evrov, ki jo potem gledam več ur. Imam lepo kolekcijo, a ima veliko ljudi precej lepšo.

Veliko berem. Navdušujejo me dobri novinarji, ki jih je vse manj. V nekdanji Jugoslaviji so bili veliki novinarji. Ko je Miro Radojčić poročal o tenisu v Wimbledonu, je bil to praznik. Zelo cenim Jurija Gustinčiča, pa Đuka Juliusa, na Hrvaškem je bil najboljši Veselko Tenžera. Rad berem Tomislava Židaka. Odličen je Neven Bertičević. Rad imam ljudi, s pomočjo katerih lažje prideš do resnice. Berem kot obseden. Najraje na letalih med dolgimi poleti.

Nikoli se ne jezim, če je kritika realna. Med novinarji imam velike prijatelje. Če je moja ekipa igrala slabo, naj me kritizirajo. Kljub temu grem z njimi na večerjo. Njihova naloga je, da me kritizirajo. A nimam rad podganjega novinarstva. To ne pomaga nikomur. Gredo kot šakal na kri. Pišejo o tem, zakaj nekega igralca nisem vpoklical, ali je neki igralec užaljen. Pa o tem, da so nekateri igralci zavrnili igranje v reprezentanci, čeprav jih sploh nisem vpoklical. Pa naslovi v slogu: »Ta in ta je zavrnil Maljkovića.« Nihče ni zavrnil mene, temveč Slovenijo, saj ta ni moja privatna reprezentanca. Avtorjev, ki so pod nivojem, nikoli ne berem.

Na prvenstvo smo odšli brez sedmih igralcev. Ne bom rekel, da smo igrali odlično košarko, ampak zelo dobro. Na trenutke tudi odlično. Izgubili smo v zadnji sekundi proti Rusiji. Uvrščeni smo bili pred svetovnim podprvakom Turčijo, Italijo, Srbijo, Nemčijo z Nowitzkim... Kaj mi hočemo?

Slovenija kolajne ni osvojila, ko je bila najmočnejša. Zato obstaja frustracija. Vsi so se spraševali, kako lahko igramo brez sedmih igralcev. A kljub temu nam je manjkal le eden dober strelec, da bi se vmešali v boj za kolajno. Da nam bo zmanjkal le en strelec, sem Remsu in Mateju Avanzu dejal že pred prvenstvom. Potem ko smo ostali brez sedmih igralcev, nismo spremenili cilja. Še vedno smo ostali v tej norosti, da gremo po kolajno. Na kakšni osnovi? Je Slovenija kdaj kaj osvojila? Saj nisem Phil Jackson, Jose Mourinho in profesor Aca Nikolić v eni osebi.

Previsoka so.

Kolajna je vedno cilj. A ne moremo reči, da smo favorit. Od najboljših igralcev nam manjkajo trije: Saša Vujačić, Erazem Lorbek in Beno Udrih. Kdor v takšnem položaju od nas zahteva kolajno, je nor ali pa ima slabe namene.

Rekel sem jim, da nam nihče ne more vzeti dveh stvari. Tega, da se pripravimo najbolje, kolikor je mogoče. In tega, da se bomo na prvenstvu borili po najboljših močeh.

Avtoriteta se oblikuje po treh dnevih dela s košarkarji, ko jim pokažeš, da veš o košarki trikrat več kot oni. Ko sem prišel v Radnički, je bilo pol igralcev starejših od mene. Spraševali so se, kdo je ta trener. A po treh dneh so videli, da znam. Igralci to začutijo.

Seveda. Vsi. To se vidi.

Ne. A sem se pripravljen od igralcev učiti. Imajo svobodo povedati svoje mnenje. Na treningu lahko kar koli vprašajo, na tekmi pa tega ni. Demokracija obstaja le na treningu. Tam je trener komandant, oni so vojska. Kar ne pomeni, da med polčasoma ne morejo dati predloga, kako igrati.

Stisk roke. V Panathinaikosu nisem imel podpisane pogodbe. A mi je lastnik kluba dal vse. Celo pozabil je, da mi je dal mercedesa, saj je bil tako bogat. Sinu sem rekel, naj opere avto in mu ga vrne. Ko sem bil pri Jugoplastiki, so pogajanja trajala pet sekund. Vedno so mene zadnjega izplačevali. Rekel sem, da naj denar, ki so ga stežka dobili, dajo igralcem, meni pa lahko plačajo kasneje. Kaže, da je hčerka, ki je prav tako trenerka, podobna meni, saj ji je Partizan dolžan 60.000 evrov. Nekajkrat sem bil zaradi tega na slabšem.

Ja. Ni mogoče najti nobenega človeka, ki bi ga prevaral. Niti igralca, s katerim bi bil v slabših odnosih. To je moje bogastvo. Nekdanji igralci me pogosto pokličejo in sprašujejo za nasvete, ker mi zaupajo. Vedno vse povem v obraz in do vseh imam enak odnos.

Bili smo pri njem v ZDA. Takrat je bil zadovoljen, ker sem bil izbran za selektorja. Odločil se je, da ne bo igral. Te teme ne bom več odpiral.

Je. Kaj pa vem, zakaj se je tako odločil. Tudi po sestanku v Milwaukeeju mi je po telefonu rekel, da bo igral. Z igralci nikoli nisem polemiziral prek medijev. Želim mu vse najboljše, enako kot Erazmu Lorbku.

To so neumnosti. Ko igralcu na uho povem, kaj želim od njega, je precej bolj direktno, kot če nekaj rišem. Tega nihče ne gleda. Risanje prepuščam Picassu. Sam delam tako, da tisočkrat uigramo določeno akcijo na treningu. Potem na tekmi le pokažem s kretnjo, katero akcijo naj odigrajo. Igralci imajo vse akcije v glavi. Zakaj bi jim potem risal? Največji trenerji niso imeli table. Niti moja učitelja Ranko Žeravica in Aca Nikolić je nista uporabljala.

Aca Nikolić. Bil je genij. Videl je, kar drugi niso videli. Umrl je z mladimi idejami. Do zadnjega dneva je imel izjemne ideje.

Ti fantje imajo talent. Če ni talenta, ne pomaga niti osem najboljših trenerjev.

Želim si, da bi bil. Ima vso kakovost za to. Počasi dozoreva. Letos je že precej boljši kot lani. Počne nenavadne stvari. Lahko obrne rezultat, v svoji igri ima čarovnijo. Najti mora le še ravnovesje med tem, da doseže 15 ali več točk, in da je organizator igre.

Ja. Imel sem problem s Tonijem Kukočem, ki bi najraje videl, da bi vsi drugi dosegali koše, sam pa nobenega.

Ne, ne maram primerjav. Res je, da Dragić podobno rad podaja kot Kukoč. Najti mora ravnovesje.

Kukoč je veliki pesnik. Rađa in Duško Ivanović pa sta košarkarja, ki bi ju vedno vzel v moštvo, da bi zmagal. Prej bi vzel Rađo kot dva Divca. Michael Jordan je dejal, da je Rađa najboljši igralec, ki je v NBA prišel iz Evrope. Danes ni več centrov, kot je bil on. Ivanović je največji delavec, kar jih poznam. Pri delu je mazohist, ko je treba odločiti tekmo, pa vzame žogo in zadene koš.

To imajo radi. Zanima jih, kako so včasih delali veliki košarkarji, s katerimi sem imel srečo delati. Gledam, kako poslušajo Nesterovića. On ni navaden človek.

Kaj bi pa rekli, če ne bi ničesar osvojil? Tisti, ki so o teh zadevah pisali, ne pišejo resnice. Z Realom sem bil prvak Španije leta 2006, leto zatem sem bil s Tau Ceramico na turnirju zaključne četverice evropske lige. V vseh klubih, v katerih sem bil, sem imel odlične rezultate. Bi bilo bolje, če jih ne bi imel? Saj nisem slučajno osvojil tridesetih lovorik. Imam protivprašanje: katerega selektorja Slovenije niso omalovaževali na najtežje načine? Vse, od prvega do mene so blatili, žalili in tako naprej.

Podganje novinarstvo obstaja povsod. V Sloveniji je v velikem porastu.

Mnogo bolje.

Mnogo bolje.

Mnogo bolje. Gre za vrsto patologije. Ne vem, kaj ti ljudje želijo. Koliko selektorjev je imela doslej Slovenija?

Subotić, Zdovc, Bečirović, Pipan...

Smo mi vsi tako slabi? Če bi držalo vse, kar je bilo napisanega, bi šli ti ljudje v zapor.

Po prvenstvu se bo moja pogodba iztekla, potem bomo videli. Najbolj sem kritičen do sebe in svojih otrok. Povejte mi ime enega kluba, kjer nisem imel odličnega rezultata. Ne obstaja niti ena točka v moji karieri, za katero bi kdo lahko rekel, da je slaba. Kakšne so potem te kritike? Kaj je to? Velike lovorike so osvajali starejši ljudje od mene. Petdeset odstotkov trenerjev v ligi NBA je starejših od mene. Trideset odstotkov trenerjev v Evropi je starejših od mene. Pa kaj potem?

Ne, ker takšnih člankov ne berem. Naj pišejo slabo o meni, ekipo pa naj pustijo pri miru. Če igramo slabo in napišeš resnico, je super. Ne moreš pa spreminjati dejstev. To vam bodo povedali tudi nekdanji slovenski selektorji. Zakaj bi bilo potem meni bolje? Mislil sem, da to obstaja le v Grčiji.

Še slabša je.