Zgodovinsko gledano največji zvezdnik avstralske košarkarske reprezentance, ki tekmuje na svetovnem prvenstvu v Španiji, ni Aron Baynes, nekdanji košarkar Olimpije in prvak lige NBA s San Antoniom. V ekipi je še nekdo, ki ima vsaj za zdaj več uspehov, pohvali pa se lahko, da je bil del ene najboljših ekip, ki je kadar koli igrala na košarkarskem parketu. Beseda teče o Lucu Longleyju, nekdanjemu košarkarju Chicago Bulls. Pri bikih je bil med letoma 1994 in 1998 in bil skupaj z Michaelom Jordanom, Scottiejem Pippnom in Tonijem Kukočem trikrat zapored prvak najmočnejše lige na svetu. Ne le to, Longley je bil član prve peterke tudi v sezoni 1995/96, ko je Chicago postavil rekord rednega dela, 72 zmag in deset porazov. V Las Palmasu Longley z avstralsko reprezentanco sodeluje kot pomočnik selektorja Andreja Lemanisa.
Potem ko si je po enem od treningov privoščil nekaj trenutkov na plaži in se je vrnil v hotel, v katerem biva vseh šest reprezentanc, se je 218 centimetrov visoki nekdanji center pogreznil v stol z mehkim naslonjačem in sproščeno, kot bi s prijatelji sedel v parku, začel pripovedovati svojo zgodbo petim slovenskim novinarjem. Pri tem je srkal kavo in si privoščil še kakšno šalo. Čeprav je že precej časa minilo, odkar je končal igralsko kariero, ga med trenerji ni bilo mogoče zaslediti vse do letošnjega leta. »Trenutno nimam nobenih trenerskih ciljev. Sodelovanje z avstralsko reprezentanco je eksperiment. Hotel sem videti, ali me igralci poslušajo. Zdaj vidim, da me. Gre za trimesečno delo na leto. Ostali čas lahko porabim za obveznosti, ki jih imam v Avstraliji,« je dejal Luc Longley. V domovini se ukvarja s podjetništvom, včasih se loti tudi kakšnega projekta, povezanega z NBA, in podpira ženo, televizijsko zvezdnico. Ima pa tudi čas, da se spominja zlatih devetdesetih. Ker je igral z Jordanom, lahko pove, kakšna osebnost je eden najboljših košarkarjev v zgodovini te igre. »Bil je izjemno tekmovalen, velik profesionalec. Znal je biti strog do soigralcev. Imel je visoka pričakovanja. Ko je šlo za tekmovanje, je bil ves čas stoodstotno pri stvari, tudi če je igral karte. Ima enormno karizmo. Igralci čutijo njegovo avro, ima zelo močno osebnost. Ne vem, od kod to prihaja, vem le, da nikoli nisem srečal človeka s tako osebnostjo. Ni mu treba reči besede, pa ga ljudje spoštujejo in mu sledijo,« je opisoval najboljšega igralca. Z Jordanom nima več stikov, jih ima pa s trenerjem Philom Jacksonom. »Vedno ga obiščem, ko sem v ZDA. Podobno, kot bi šel pogledati Budo,« se je prešerno namuznil.
Govoril je tudi o izjemnih podajah in navdihu Tonija Kukoča, s katerim sta se morala skupaj privaditi na ameriško okolje, v katerem so vezi med košarkarji bolj hladne kot v Evropi in Avstraliji, pa o nezmotljivem Pippnu ter Stevu Kerru, s katerim se je Longley srečal pred mesecem dni. Spomnil se je tudi na nesrečo iz leta 2008, ko mu je zgorela hiša, v kateri je bil tudi eden od treh prstanov za naslov prvaka NBA, preostala dva sta v muzeju. Toda prstan je ostal cel, kajti bil je v sefu. Je pa Longley izgubil vrsto drugih košarkarskih spominov in precej bogastva. »V sefu nisem imel potnega lista in dokumentov, prstan pa sem imel.« je dejal.
Ker Avstralija in Slovenija igrata v isti skupini svetovnega prvenstva, beseda ni mogla obiti Gorana Dragića. Longley je kar malo presenetil, ko ga je primerjal z Jordanom. Pravi, da ima Ljubljančan v sebi nekaj tistega, kar je imel sloviti »MJ«. »Vedel sem, da je Goran Dragić dober strelec, presenetila pa me je njegova komunikacija s soigralci. Naredil je veliko dobrih stvari za soigralce, ki so se dobro odzvali. Ko je bil na igrišču, je bila vsa ekipa bolj osredotočena. Lahko vidite, da je enako osredotočen in zagrizen kot Michael Jordan. Če se zadržuješ okoli boga, pa nekaj tega dobiš tudi sam. Ne pravim, da je Dragić Jordan, ampak je mnogo bolj, kot sem mislil, da je,« je o slovenskem Jordanu povedal Luc Longley, ki je igro slovenskega kapetana lahko občudoval tudi v prvem krogu turnirja. Takrat mu ni bilo do smeha, kajti Slovenija je Avstralijo zanesljivo premagala. Ravno to je Longleyu nekoliko pokvarilo bivanje v Las Palmasu. »Otok mi je všeč. Še bolj všeč bi mi bil, če bi premagali Slovenijo,« se je zasmejal. Lahko se zgodi, da se bosta Slovenija in Avstralija v Barceloni srečali še enkrat. V tem primeru bi imeli kenguruji priložnost, da se oddolžijo za poraz. Toda Longleyu smo povedali, da bodo Avstralci še enkrat izgubili. Odgovoril je z iztegnjeno roko in: »Za eno pivo.« Stava velja.
