Fizično sem povsem na psu. Psihično pa me je ta dosežek močno dvignil. Vsak košarkar, ko je majhen, sanja, da bi se mu dogodilo to, kar se je meni. Pa tu ne mislim na 40 doseženih točk, temveč na to, da so ljudje v dvorani proti koncu tekme vstali in vpili: »MVP, MVP!« (op. p. najkoristnejši igralec sezone) Dejali so mi, da se je to pri Phoenixu do zdaj dogodilo le Stevu Nashu. Večer pa je bil še toliko lepši, ker smo na koncu zmagali. Po tej tekmi sem nato ponoči spal samo tri ure, saj sem imel v sebi toliko adrenalina, da sem se še dolgo časa premetaval v postelji.
Ko vam je celotna dvorana ob zadnjih dveh prostih metih vzklikala »MVP, MVP!«, je bilo to za vas gotovo nekaj posebnega?Naježil sem se, po drugi strani pa sem si mislil, da moram zdaj nujno zadeti oba meta (smeh).
Se je bilo težko zbrati?Enostavno si nisem smel dovoliti, da bi zgrešil (smeh).
Ste pa verjetno vedeli, pri kolikšnem številu točk ste?Sem. Ob koncu so mi soigralci stalno govorili, naj se podam v lov za 40 točkami. Kadar koli sem dobil žogo, so se mi s klopi drli, koliko imam točk.
Ob menjavi nekaj sekund pred koncem vas je celotna klop objela. Kemija v moštvu je po videnem zares odlična?Dobro se razumemo. Znamo stopiti skupaj, ko je najtežje, vse skupaj pa se odraža na odličnih rezultatih. Tako je še večji užitek igrati, ko veš, da ti bo soigralec kril hrbet in ti pomagal, če ti bo nasprotnik kdaj ušel. V moštvu vlada nekakšno družinsko vzdušje. Ni pomembno, koliko bo kdo dal točk, pomemben je samo uspeh kluba. Če vse ne bi bilo tako, kot je, tudi sam ne bi mogel igrati dobro.
Poleti ste povsem prevetrili moštvo, pa vseeno hitro ujeli pravo kemijo. Je to zasluga trenerja Jeffa Hornaceka ali česa drugega?Zasluga trenerja in tega, da so vsi igralci odlične osebnosti. Je pa Hornacek fenomenalen trener in upam, da bo osvojil naziv najboljšega trenerja leta, saj si to zasluži. Še toliko bolj razume igro kot nekateri drugi trenerji, saj je bil v preteklosti uspešen košarkar. Ve, kako igralci vidimo stvari na igrišču in kako jih čutimo.
Med evropskim prvenstvom v Celju nam je dejal, da bo iz vas poskušal narediti bolj izrazitega strelca. Očitno mu uspeva?Na začetku sezone mi je večkrat ponavljal, naj bom bolj agresiven. Še posebej ko igram na položaju številka dve. Če trener stoji za teboj in ti vliva samozavest ter stalno poudarja, naj mečeš, potem izgubiš ves strah. Če sem sam, lahko vedno vržem.
Kakšen odnos imata? Se veliko pogovarjata?Zelo veliko. Na treningih ter pred in po tekmah, pogovor pa je pogosto na prijateljski bazi, saj se veliko šaliva. Ko je tekma, pa so stvari bolj resne. Daje mi nasvete, ki jih z veseljem poslušam, nato pa mu njegovo zaupanje poskušam vrniti v obliki dobrih predstav. Do zdaj sem imel podoben odnos samo s Kevinom McHalom v Houstonu.
Odprt odnos s trenerjem vam več kot očitno ustreza.Če si na igrišču vodja moštva, moraš imeti komunikacijo s trenerjem. Odkar sem šel iz Evrope v ZDA, sem videl, da Američani dajo veliko več poudarka ravno na pogovore. Odkrito sva razpravljala tudi z Božidarjem Maljkovićem na evropskem prvenstvu v Sloveniji in tudi to je bil razlog, da sem bil tako uspešen.
Vas igralci dojemajo kot vodjo moštva?V našem moštvu ni pomembno, kdo je glavni igralec. Zmenjeni smo, da tisti, ki je določeno tekmo vroč, dobi več žog v napadu. Včasih je to Gerald Green, včasih jaz, včasih Eric Bledsoe, ki je trenutno poškodovan... Ravno zato smo tako uspešni, saj nasprotnik nikoli ne ve, od kod mu preti nevarnost.
Glede na to, da ste v letošnji sezoni eden najboljših posameznikov v ligi, vas tudi navijači kaj več »nadlegujejo«?Po tekmah imam veliko obveznosti, razdelim ogromno avtogramov... S sinom Mateom in ženo Majo pa se bolj držimo doma. Ne hodimo nikamor, saj se ne želimo izpostavljati. Sem pa doživel pred dnevi poseben dogodek v neki restavraciji, kamor je prišlo 700 navijačev, prav vsak pa si je zaželel vsaj en moj avtogram. Bilo je kar naporno (smeh). Še bolj bi bil verjetno oblegan, če bi recimo hodili na kosila ali kaj podobnega. A nam ni do tega, tudi zato, ker je sezona zares naporna. Telo trpi. Štirikrat sem si že zvil isti gleženj. Poskušam čim več počivati in se odpočiti.
Kakšno pa je stanje z gležnjem?Gre za kronično poškodbo. Vsakič, ko si ga zvijem, pošteno boli. Ligamenti so raztegnjeni. To ni nič hudega, a bom moral po koncu sezone veliko časa posvetiti rehabilitaciji, da v prihodnje ne bom imel več teh težav.
Phoenix slovi kot klub, kjer imajo daleč najboljšo zdravniško oskrbo. Verjetno vam tudi to v takšnih primerih pride prav?Zagotovo pomaga. Tempo je naporen, saj imamo praktično vsak drugi dan tekmo. Bolečine so stalne, a je na obračunu prisotno toliko adrenalina, da enostavno pozabiš na poškodbo. Je pa nato toliko bolj boleče naslednje jutro.
Koliko pa se vam je spremenilo življenje od rojstva sina Matea?Zelo. Predvsem v tem smislu, da igram boljšo košarko (smeh). Ko sem pred časom dosegel 35 točk, so me tukajšnji novinarji takoj zaslišali, če je bil Mateo na tekmi. Drugače je. Več pomagam doma. Zdaj smo kot družina še veliko bolj povezani. Brez Maje in Matea zagotovo ne bi mogel doseči tega, kar sem. Vse je namreč povezano. Maja skrbi zame, kuha, pospravlja ter poskrbi, da se lahko dovolj spočijem.
Pa se dejansko dovolj spočijete?Če vam povem po pravici, letos ne treniram skoraj nič. Hornacek me vedno pošlje na stranski koš, kjer malo mečem in se raztegnem. Skrbi, da dobim dovolj počitka. Z moštvom treniram samo, ko so na vrsti vaje za met, ko je igra pet na pet, pa sodelujem kakšni dve minuti. Ravno toliko, da se malo preznojim.
Torej razumejo situacijo?Razumejo. Včasih tudi vidijo, da pridem nekoliko neprespan na trening. V šali so mi dejali, naj si raje najamem hotelsko sobo. A niti približno ni tako hudo.
Vas je razočaranje, ker niste prišli na tekmo vseh zvezd, že minilo?Bil sem jezen. Dokazal sem, da si zaslužim mesto na tekmi vseh zvezd. Po drugi strani pa je morda še bolje, saj imam dodatno motivacijo, da še naprej tako igram in da mi morda uspe naslednje leto. A to ni moj glavni cilj. Najbolj pomembno je, da še naprej dobro igram in pomagam ekipi. Letos se moramo uvrstiti v končnico in kakšni ekipi prekrižati načrte.
Na koncu ste na vikendu All-Star vseeno nastopili v spretnostnem tekmovanju. Kakšni so bili občutki?To je predvsem velik šov. Veliko je znanih osebnosti, ki sedijo ob igrišču. Dvorana je vse tri dni razprodana, mesto oživi. V New Orleansu sem bil štiri dni, a nisem imel praktično ene proste ure. Stalno sem bil po sestankih, intervjujih... Dobra izkušnja, a če ne bom zaigral na glavni tekmi, ne vem, če bom še kdaj sodeloval. Raje bi imel namreč pet prostih dni, da bi se lahko spočil. Zanimalo me je, kako vse skupaj zgleda. Zdaj, ko sem videl, pa imam nekoliko drugačno mišljenje.
Ste spoznali kakšnega zvezdnika?Številne. Pogovarjal sem se recimo z nogometašem Thierryjem Henryjem. Izmenjala sva tudi telefonski številki in sva stalno v stiku prek SMS-sporočil. Po vsaki tekmi mi piše. Je zelo dober prijatelj Steva Nasha. Sam ga sploh nisem opazil. On je pristopil do mene in se predstavil. Dejal sem mu, da se mu ni treba, saj vem, kdo je (smeh). Povedal sem mu, da sem ga od vedno oboževal. Rekel je, da mu je zelo všeč moja igra in da me stalno spremlja. Bolj osebno sem spoznal recimo tudi Kevina Duranta, pa Karla Malona, Barona Davisa, Ricka Foxa, Tima Hardawayja...
So odprti ljudje?Zelo.
Je bilo kaj resnice na govoricah na začetku sezone, da bi vas Phoenix lahko poslal v drugo moštvo?Pogovarjal sem se s trenerjem in generalnim direktorjem, ki sta mi zatrdila, da me ne bodo menjali. Sta pa dejala, da je ogromno povpraševanja po meni, a sta vse klube zavrnila. Nikoli pa ne moreš biti stoodstoten, da boš ostal.
Vas je vse skupaj kaj spravilo iz tira?O tem sploh nisem razmišljal. Če bi, bi potem igral slabše in čutil večji pritisk. Konec koncev na to ne morem vplivati. Lahko samo dobro igram, če pa se oni tako odločijo, pač se.
