Pogovor z Lakovičem: Na stolu je moral zapeti Belo snežinko

Prva moja uradna tekma za reprezentanco je bila na evropskem prvenstvu leta 2001 v turški Anakari proti Španiji. Z nami sta bili v skupini še Latvija in Turčija. Takrat je za Španijo ravno začel igrati Pau Gasol, imeli so še Raula Lopeza, ki je bil še mlajši od mene. Spominjam se vsega. Visoko smo izgubili. Priložnost za igro sem dobil skupaj z Benom Udrihom, ko je bila tekma že davno odločena. Če se ne motim, sem celo dal dva koša. Čeprav smo izgubili, je bil to zame nepozaben dogodek.

Da bi rekel, da sem si zapomnil prav vse, to ne. Večino pa, saj je košarka naša ljubezen in služba. Je naše življenje. S temi fanti iz reprezentance odraščaš skupaj in si z njimi po dva meseca na leto. Vse deluje kot neka družina, zato stvari ostanejo v spominu.

Vsakega, ki je prvič nastopil v reprezentanci, so starejši krstili. Sam sem zapadel še v generacijo, ko je bil kapetan Mario Kraljević, igrali pa so Marko Tušek, Rašo Nesterović, Ivica Jurković, Ariel McDonald... Nikomur niso oprostili. Tisto, kar so hoteli, si moral storiti. Mene so krstili, ko smo bili na pripravljalnem turnirju v Italiji. Prišli smo na večerjo v ogromno hotelsko restavracijo. Tam je bila med drugimi še francoska reprezentanca. Nenadoma so mi dejali, da moram stopiti na stol in zapeti pesem po želji. Bilo mi je neugodno, a so mi pomagali. Zapel sem Belo snežinko, ki je bila takrat zelo popularna. Prvi mi je pomagal Tuki (Marko Tušek, op. p.), potem pa še drugi. Ko sem končal, sem požel aplavz od vseh, tudi od Francozov. (Smeh.)

Seveda.

To je to. Plus seveda klasične naloge, ki jih moraš kot najmlajši opravljati. Tu mislim na nošenje dresov, torb, brisač... Vse to sem dal skozi.

Tako je, mi smo preganjali novince. Spomnim se, ko smo jo na Prešernovem trgu zagodli Prepeliču, Begiću, Blažiču... in jim ukazali, da morajo peti. Toda mi nismo bili tako pasji, kot so bili v preteklosti. Smo jim prizanašali.

Poskušali smo se sicer izmuzniti, a je bilo treba zahtevano opraviti.

Čas leti. Sezone in reprezentančni zbori minevajo tako hitro, da niti ne dojemaš. Zdaj, ko sem končal reprezentančno kariero, sem si rekel, da sploh ni bilo tako dolgo obdobje. A ko pomislim, da je minilo 13 let, se zamislim.

Niti pomislil nisem, da bi zavrnil poziv. Že v kadetskih in mladinskih reprezentancah je bil to zame vrhunec sezone. Bili so drugačni časi in razmišljanja. Razlika med kadeti in mladinci zdaj in v mojih časih je ogromna.

Od žrtvovanja do agentov, ki zahtevajo za mladinske igralce že bajne vsote in določeno število minut na parketu. Kar se tega tiče, se je spremenilo ogromno. Zaradi tega se spreminja tudi mentaliteta igralcev, kar je problem. Ko sem bil mlajši, sem komaj čakal, da pridem v reprezentanco. Bilo nas je 16 mladincev, ki smo trepetali, kdo bo dobil poziv. Ni bilo popuščanja, vsak si je želel biti na vsakem treningu in tekmi. Tako se mi je od mladih nog ustvaril občutek pripadnosti reprezentanci, ki ga nisem nikoli izgubil. Tudi v zadnjih letih je bilo enako. Z velikim veseljem sem prihajal na zbore. Prava želja in navdušenje do reprezentance se izgubljata. Nikakor pa ne smemo vseh metati v isti koš. Nekaj jih je še, ki imajo isti motiv, kot sem ga imel sam.

Niso pristopali k nam. Prvo profesionalno pogodbo z agentom sem podpisal, ko sem prestopil v Krko. Do takrat je vse stvari, ki sem jih imel s Slovanom, urejal moj oče.

Tako je. S 17, 18 leti sem igral v članskem moštvu Slovana, ki me je sicer nekaj plačevalo. Toda to je bilo zanemarljivo proti razmeram, ki jih imajo danes mladi igralci oziroma ki jih hočejo imeti. Ko sem prvič dobil nekaj minut za člansko ekipo Slovana, sem bil najsrečnejši na svetu. Če sem odigral dobro, je naslednje jutro sekretar Janez Maher poklical očeta in mu dejal, naj mu da številko mojega tekočega računa, da mi bodo nakazali 200 mark. To je bilo zame največje priznanje, kar sem ga lahko dobil. Ravno to je razlika, saj smo se takrat metali na zobe, da smo kam prišli, kaj šele v prvo ekipo Slovana. Da ne govorim o Olimpiji, ki je takrat igrala že v evroligi. To so bile prepovedane sanje. Borba in želja sta odločili. Če ni tega, ne moreš postati tisto, kar želiš.

Se strinjam. Vse je povezano. Toda v principu mladi igralci niso taki. A dinamika današnje košarke jim spremeni mišljenje. Od 15. leta naprej gledajo na vse skupaj kot na posel in ne zabavo. To je prinesla vloga agentov. Še posebno v Sloveniji, kjer so ekonomske razmere slabe, je to problem. Namesto da bi bila prva stvar pri mladih trening, trening in še enkrat trening, se obremenjujejo s stvarmi, kot recimo, zakaj ne igrajo v prvi ekipi, zakaj nimajo takšne in takšne pogodbe, zakaj še niso v tujini. O tem razmišljajo prekmalu.

Ogromno časa smo preživeli na igrišču v Štepanjskem naselju. Cele dneve se je igralo tri na tri. Po osem trojk je bilo na igrišču, če si izgubil, pa si na novo priložnost lahko čakal tudi po dve uri. Ni bilo popuščanja. Kasneje smo zunaj igrali tudi s soigralci pri Slovanu. Če nismo imeli treninga, smo bili na igrišču. Cele dneve smo razmišljali le o košarki.

Čisto možno. Zakaj mladeničev ni več zunaj na igriščih, ne vem. Vem pa, da smo se tam ogromno naučili. Košarka se ne igra več zaradi primarne stvari – ljubezni. Toda če želi mlad igralec vsaj na začetku narediti korak proti uspešni karieri, mu mora biti to vodilo.

Pri članski ekipi Slovana sem bil takrat najmlajši, a nisem bil izjema. Recimo tudi Igor Thaler je študiral, pa še kdo. Daleč od tega, da sem bil vzoren študent. A sem imel status športnika in zato več »popustov«, kar zadeva prisotnost na vajah. Sem se pa redno posvečal obveznostim. Študij mi ni bil prioriteta, a mi je bilo samoumevno, da sem hodil tudi v šolo. Ko sem igral za Slovan, nisem vedel, da bom naredil kariero, kakršno sem. Študij je dober temelj za življenje.

Želja je velika. Pogovarjal sem se tudi že s profesorjem dr. Franetom Erčuljem, ki je dejal, da ne vidi težav in da mi bodo pomagali. Ko bom končal kariero, si nameravam vzeti čas in dokončati študij.

Verjamem, da je ljudem v klubu težko, a Slovan ne predstavlja več tistega, kar je včasih, se pravi dela in vzgoje mladih igralcev. Zdaj tega ni več. Ko tega ni več in ko ti ekonomska plat ne služi, se zgodba konča. Primoran si kupovati igralce sumljive kakovosti, ker denarja ni. Padeš v začaran krog, konča pa se tako, kot se je. To je kar hud udarec za klub, a upam, da se čim hitreje pobere.

Bomo videli. (Smeh.) Res je, da si zelo želim postati trener. To sem že velikokrat dejal. A kljub temu je prezgodaj začeti razmišljati o vsem skupaj. Vemo, da je trenerski posel težak. in tega se zavedam. Težko bo nekje dobiti službo, saj je mest veliko manj kot za igralce.

Eden od razlogov je, da bi rad ostal v košarki. Posvetil sem ji celotno življenje. Pa ne samo na igrišču, tudi izven sem veliko razmišljal o njej. Meni je med sezono košarka vse. Zagotovo sem velikokrat naporen in je z mano težko živeti. Zato ima veliko zaslug za moj uspeh tudi Helena, ker me pri tem podpira. Samo za primer. Štiri leta sem preživel pri Panathinaikosu, pa niti enkrat nisem šel na Akropolo. Povsem sem v košarki. Pet let sem bil v Barceloni, a niti enkrat nisem šel pogledat v Sagrado Familio. Verjetno bom šel zdaj. (Smeh.) Morda je to narobe, ker se ne sprostim dovolj, a tak sem in tako funkcioniram. Meni je košarka med sezono na prvem mestu. Posvečam se še Heleni, to pa je to.

Od Željka Obradovića in Duška Ivanovića. Od vsakega trenerja, s katerim preživiš eno leto, se lahko kaj naučiš. A le če si pozoren in osredotočen. Še najbolj zanimivo je, da se največ naučiš, ko sezona ni dobra in ko ne gre vse tako, kot si želiš. Ko se osvajajo lovorike, so vsi veseli in je najlažje. Ob porazih in slabih tekmah pa si primoran veliko razmišljati in iskati rešitve, zato se največ naučiš.

Od Obradovića bi rad prevzel to, da gleda na vse igralce enako. V nadaljevanju se potem dodelijo vloge, a to nima veze z obravnavanjem igralca kot človeka. Od začetka do konca so pri njem vsi enaki. To je stvar, ki je v ekipnem športu zelo pomembna. Ne sme se nikomur popuščati. Drugo je pozornost na vsako podrobnost v igri. Razdeli jo na podrobnosti in točno ve, kaj hoče v vsaki situaciji, ki jo želi perfekcionirati. Tu gre res za podrobnosti, recimo želi, da je blokada postavljena pod točno določenim kotom in pri tem vztraja. Pomembno je, da se točno ve, kaj se lahko od določenega igralca pričakuje v vsakem trenutku tekme. Duško Ivanović je imel svoj način vodenja treningov. Nekatere stvari so se meni zdele napačne, toda vedno je bil gospod in so ga vsi igralci spoštovali zaradi dela in odnosa. Če ga niso vsi marali zaradi tega, ker je zahteval ogromne količine treningov, je to druga stvar. A nikoli ni nikomur storil krivice.

Vem, da je to dejal. Leta 2006 sem imel po četrtem letu pri Panathinaikosu ogromno ponudb. Od Barcelone, Malage, Maccabija, Golden Statea, Detroita... Bil sem celo že v ZDA in tik pred tem, da se preselim v NBA. To so bile vedno moje sanje, a zaradi toliko ponudb sem imel težave pri odločitvi. Na koncu sem se odločil za Barcelono, a pred tem nisem dajal obljub nikomur. Tukaj je prišlo do zamere, ker sem se odločil za drug klub. Obtožili so me celo, da sem jim že obljubil podpis. Toda vem, kaj se je res dogajalo. Če mi je Željko zameril, da sem šel v Barcelono, na to ne morem vplivati. Je imel pa ogromen, če ne največji vpliv na mojo kariero.

Zagotovo bi mi bilo žal, da nisem zraven. Toda bil bi tudi izredno vesel. To bi bila le potrditev vseh let, ko smo Slovenijo popeljali v evropski in svetovni vrh. Tretjič bomo že na svetovnem prvenstvu, nazadnje smo bili v prvi osmerici. To bi bila potrditev vsega dela, ki smo ga opravili. In pri tem delu sem bil tudi sam kamenček v mozaiku. Bil bi ponosen.