Po izenačenih uvodnih dveh obračunih finalne serije košarkarskega državnega prvenstva so si ljubitelji igre z oranžno usnjeno žogo bržkone obetali tudi napeto tretjo tekmo. A na koncu niso prišli na svoj račun. Krka je bila namreč sinoči v dvorani Leona Štuklja za razred boljša od Olimpije, ki po poškodbi Dina Muriča ni imela moči za enakovredno bitko. Če je Murič izgubljen tudi za četrti dvoboj, se zmajem ne obeta nič dobrega.
Če na prvem obračunu dvorana Leona Štuklja ni pokala po šivih, je bilo to pot drugače, saj so navijači Krke zapolnili sleherni kotiček, spodbujati pa so jih prišli tudi kolegi iz nogometnega kluba, ki jih v prihodnjih dneh čaka boj za obstanek v prvi ligi. Pomembnosti tretje finalne tekme so se zavedali v obeh taborih, zato ni bilo čudno, da so uvodne minute minile v znamenju izgubljenih žog in zgrešenih metov. Na krilih glasnih navijačev so se pritiska prvi otresli gostitelji, a Olimpija ni popuščala. Vse do 11. minute, ko se je zgodil neljubi dogodek. Pri prodoru Luke Lapornika je močan udarec v abdominalni predel telesa prejel Dino Murič, ki se je nekaj dolgih trenutkov na parketu zvijal od bolečine in kazalo je, da gre za hujšo poškodbo. Dvorana je obnemela, nato pa so se Novomeščani izkazali s športno potezo, saj so v znamenje podpore začeli skandirati njegovo ime.
Starejši od bratov Murič je kasneje ob pomoči soigralcev odšel na klop, a je nov trenutek negotovosti sledil že čez minuto, ko so znova vsi akterji na parketu, vključno s trenerjem Krke Aleksandrom Džikićem, odhiteli h klopi Olimpije, kjer se je štiriindvajsetletni Ljubljančan znova zvijal od bolečin. Dvorano je nato zapustil še pred koncem polčasa, v tem času pa so njegovi soigralci na parketu povsem popustili. Hitro se je pokazalo, kako pomemben člen Olimpije je Murič, saj v igri Ljubljančanov naenkrat ni bilo več prave agresivnosti na obeh straneh igrišča, manjkali pa so tudi skoki. Novomeščani so to znali kaznovati predvsem z izkoriščanjem premoči v višini, a po lastnih napakah dovolili, da je nasprotnik z dvema trojkama Brodnika in Joksimovića pred koncem polčasa obdržal upanje na uspeh.
A tudi majhno trohico upanja Ljubljančanov so Novomeščani na začetku tretje četrtine povsem zatrli. V koš Olimpije je padalo z vseh strani in hitro se je potrdilo dejstvo, da Ljubljančani brez Dina Muriča nikakor niso dorasel nasprotnik štirikratnim zaporednim državnim prvakom. Ker si je trener Džikić še kako dobro zapomnil potek zadnjih dveh obračunov, ko so se zmaji vrnili po višjih zaostankih, je od svojih igralcev zahteval maksimalno zbranost in jih z glasnim vpitjem za vsako napako držal v maksimalni pripravljenosti. A tudi ob silni vnemi je našel čas za izmenjavo nekaj besed z navijačem, ki mu je v smehu dejal, naj se malo umiri. Verjetno tudi zato, ker je sam pri sebi že vedel, da ima drugo finalno zmago v žepu in da Krko od pete zaporedne zvezdice loči le še en uspeh.
»Razočaran sem nad našim pristopom. Dobro smo se držali, nato pa povsem padli. Ne samo zaradi Dina Muriča. Brez njega smo igrali v prvi polovici sezone in prikazovali dobre predstave. To ne bi sploh smelo vplivati na našo igro. Tisti, ki so na igrišču, morajo pokazati veliko več. Naenkrat smo se nehali boriti. Soigralcem ponavljam že celo sezono, da v finalu ne bo lepe košarke. Če želiš biti prvak, se moraš boriti za vsako žogo in igrati na nož. Tokrat sem dobil občutek, da si s soigralci več ne zaupamo. Nismo si krili hrbta. Ne vem, zakaj se je to zgodilo, in ne vem, kaj se dogaja v glavah mojih soigralcev,« je bil po visokem porazu razočaran kapetan Olimpije Dragiša Drobnjak, medtem ko se trenerja Džikić in Pipan nista prikazala pred predstavniki sedme sile.
