Intervju s kapetanom Uniona Olimpije: Ob dveh zjutraj smo se zaprli v garderobo

Sem se privadil na njih. Držim se navad, ki jih imam rad, a se spremembam ne izogibam. Ko sem igral v tujini, sem videl, da sprememba okolja name ne vpliva šokantno. Skoraj tri sezone sem igral na Poljskem, pa v Berlinu, v Belgiji, v Neaplju. Selitve sem sprejel kot nekaj pozitivnega, kot izziv.

(Smeh.) Pri frizurah je šlo bolj za mladostniško izražanje. Zdaj mi ni več do tega. Ko si mlad in zaletav, se izražaš na različne načine, z glasbo, frizurami...

Te sem si dal delati kasneje. Prvič sem prišel v stik s tetovažami, ko smo z mladinsko reprezentanco daljnega leta 1994 gostovali v Izraelu. Z Gregorjem Hafnarjem, Ernestom Novakom in Primožem Kobaletom smo se pogovarjali, ali bi se tetovirali, da bi na tak način zaznamovali to, da smo bili del reprezentance na mladinskem evropskem prvenstvu. Oni trije so se tetovirali, jaz se nisem. S Hafnarjem sva bila takrat nerazdružljiva, v klubu, reprezentanci, doma. Vseskozi me je zbadal, ker se nisem tetoviral. Rekel sem, da se bom, ko bom našel poseben pomen, nekaj, s čimer bi se lahko identificiral. Do tega je potem prišlo postopoma. Spoznal sem ljubezen svojega življenja, ženo, ki je ogromno vplivala na mojo osebnost. Zelo sem se spremenil, odkar sem v resni zvezi z njo, zdaj imava tudi tri otroke. Prehitela me je, ko si je moje ime tetovirala na hrbet. Če bi si tudi jaz tetoviral njeno ime, bi ponavljal za njo, zato sem se odločil, da bom šel še stopnjo višje. In sem si tetoviral njen portret. Potem sem si tetoviral še imena otrok. Izbral sem srbsko cirilico, ker me spominja, kje so moje korenine.

Ja. Družina spremeni večino ljudi, ne vseh, kajti nekateri še vedno živijo isto življenje. Je pa tudi košarka moje življenje, ni le hobi ali delo, temveč nekaj več. Vsako jutro, ko se zbudim, pomislim na košarko. Tudi poleti, ko imamo dopust. Sicer je na prvem mestu družina. Prej sem komaj čakal na priložnost, da bom šel na zabavo, zdaj tega ni več.

Tudi pravila smo kršili. Nisem pa pretiraval. Od 15. leta sem se držal pravila, da dan pred tekmo nikoli nisem zunaj po polnoči. Po tekmah smo se šli zabavat, včasih smo tudi pretiravali. A trening nikoli ni trpel.

Poznam nekaj košarkarjev, ki lahko ponočujejo vso noč, potem pa so na tekmi neustavljivi. Ni mi jasno, kako je to mogoče. Nikoli nisem izkusil tega, predvidevam pa, da iz mene ne bi bilo nič, če bi skušal storiti kaj podobnega.

Mogoče. Lahko, da želijo na tak način pred velikim tekmovanjem pozabiti na pritisk, ki ga imajo na ramenih. Še posebno v večjih klubih, kjer je pritiska več. Mnogo športnikov pred tekmo ne spi. Lahko si tudi doma, a ne počivaš. Meni se dogajajo slabe noči pred pomembnimi tekmami. Ležim v postelji, a ne morem zaspati. A se je to razvilo v nekaj pozitivnega. Ne morem spati, ker komaj čakam, da se bo začelo, še ves dan do tekme sem nemiren. To je tista nervoza, ko se ti pojavilo metuljčki v trebuhu. Ko pa sodnik žogo vrže v zrak, sem v svojem svetu.

Ne vem. Ko sem zapuščal Kranj, se nismo razšli na najboljši način. Ne sledim, kaj se dogaja. Potem ko sem leta 1999 odšel v Novo mesto, se nisem več vrnil v Kranj. V tistih letih so še funkcionirali, potem je šlo vse navzdol. Nisem imel nobene želje po tem, da bi se zanimal za stanje v klubu. Pred leti sem imel nekaj več informacij, ker je tam igral mlajši brat. Odslovili so ga na nekorekten način, potem se mi je vse skupaj zamerilo, nisem želel imeti stika z nikomer. Mi je pa žal, da je stanje v Kranju zdaj takšno, kot je, kajti vedno bi se dalo najti talente. Kaj delajo, ne vem, želim pa si, da bi se zadeve popravile.

Ne vidim se v tem. Na Kranj me vežejo le obiski staršev in prijateljev.

Različne. Vidim se v več vlogah, a še ne vem, kaj bom počel po karieri. Več trenerjev mi je svetovalo, naj grem po njihovi poti. Pravijo, da imam trenersko žilico. Sebe še vedno ne vidim v tem, ampak ker mi to govorijo strokovnjaki, vrata puščam odprta. Pomisleke imam, ker je trenerski posel nehvaležen. Iz leta v leto bolj spoštujem delo trenerjev. Ogromno vložijo v svoje delo, nekateri izgubijo stik z družino. To je tisto, kar me distancira od želje po treniranju. Že zdaj, ko sem igralec, mi je težko, ker sem veliko zdoma. Če bi bil trener, bi bil odsoten še več, saj bi bil s košarko obremenjen 24 ur na dan. Zanima me tudi fizična priprava. Morda bi se posvetil individualnemu delu z igralci. Lahko bi bil trener za visoke košarkarje, česar v nasprotju z ZDA v Evropi ni veliko. Verjamem, da bom končal v košarki, a ne vem, kje.

Ja, kapetan sem bil večkrat.

Oboje je pomembno, najbolj pa značajske lastnosti. Prvič sem bil kapetan v Krki, nato v Slovanu, potem sem bil nadomestni kapetan Sašu Ožboltu v Olimpiji, pa v Turowu in spet pri Olimpiji. To si štejem v čast. Na površje vedno splava tisti, ki je rojeni vodja. Lahko se najde nekdo, ki hoče biti vodja, a na silo ne gre. Soigralci te morajo spoštovati. Kapetan mora biti tisti, ki žene ostale naprej, da z veliko motivacijo delajo. Če je kapetan nekdo, ki teh lastnosti nima, ekipa sama izbere nekoga drugega. A ne na silo, temveč skozi proces treningov bo vodja sam splaval na površje. Ni nujno, da bo ta igralec najboljši strelec, ampak gre za karizmo, s katero človek soigralce potegne za seboj.

Se spreminja.

Nikogar nisem prijel za vrat in mu zabrusil kakšne krepke. Moraš imeti pravi pristop. Če hočeš soigralca kritizirati, mu moraš dati vedeti, da to počneš za njegovo dobro. Moraš najti primeren način komuniciranja. Na začetku sezone sem tisto izjavil, ker sem iz tujine z distance gledal na stanje v Olimpiji. Veliki talenti so se po tem, ko sem leta 2006 zapustil Olimpijo, izgubljali. Vse je le v glavi. Napačen je bil njihov način razmišljanja. V naši kranjski generaciji je šel Marko Milič s 17 leti v Olimpijo. Bil je izjemen talent, brez težav je igral pri članih Olimpije. Hafnar je šel v Olimpijo, potem ko je bil eden najboljših igralcev slovenske lige. Jaz sem imel vedno željo iti po njuni poti. O tem nisem upal na glas govoriti, ker nihče ni govoril, da sem igralec tega kova. Ravno ta želja me je gnala, da sem še bolj garal. Z vmesnimi postajami sem nato prišel tja, ker sem si potihoma želel biti.

Krka mi je ponudila možnost. Takrat bi odškodnino lahko plačali le Olimpija, Laško in Krka. Za Olimpijo nisem bil zanimiv, Laško je imel druge načrte, Krka pa je bila pripravljena plačati odškodnino. Vedno jim bom hvaležen za to. Potem se je vse dogajalo kot v filmu. V prvem letu pri Krki smo naredili največje presenečenje do takrat v slovenski košarki, v polfinalu smo premagali Olimpijo, pred finalom so se trije najboljši igralci Laškega poškodovali, mi pa smo postali prvaki. V drugi sezoni smo igrali v suproligi, v tretji smo se uvrstili v evroligo, v četrti pa sem bil kapetan, igrali smo v finalu pokala Uleb in osvojili državni naslov. Nehvaležno je govoriti o tem, h kateremu klubu me bolj vleče. Odkar sem iz Krke prestopil k Slovanu, živim v Ljubljani. Mogoče bi zato rekel, da se bolj čutim Ljubljančana. O tem, kateremu klubu se čutim bolj pripadnega, pa raje ne bi govoril.

Kaj pa vem. Enkrat se vse obrne. Kjerkoli sem igral, sem si vsako leto moral izboriti status v ekipi oziroma da sem s svojim klubom na koncu bil, kjer sem si želel. Velikokrat sem bil začetku sezone deležen največ kritik in dvomov. Vedno sem bil tiho, delal sem in to se je poplačalo. Podobno se nam dogaja tudi v tej sezoni. Najprej smo bili kritizirani, potem smo bili junaki. Moje načelo v življenju je, da če si pošten do svojega dela in če verjameš v svoje delo, se ti bo to vedno povrnilo. Soigralcem vsak dan povem, naj verjamejo v to, kar delamo. Najtežje je bilo na začetku, ko so se vse težave nakopičile in zgrnile na nas. Šli smo iz poraza v poraz, kar začne vplivati na psihološko plat. Takrat je treba prepričati soigralce, da moramo vztrajati na začrtani poti.

Trener nas je prepričeval, jaz pa sem, ko trenerja ni bilo zraven, govoril s soigralci in jih spodbujal. Težko je bilo. Začeli so se pojavljati dvomi, a na srečo se je začelo vse skupaj obračati navzgor. Upam, da smo zdaj na pravi poti.

Po tekmi z Igokeo je med nočno vožnjo z avtobusom Nebojša Joksimović prišel do mene in rekel, da je nekaj treba narediti. Domenili smo se, da ko pridemo v Ljubljano, to je bilo okoli dveh zjutraj, le igralci odidemo v garderobo in da vsak pove, kakšne strahove ima. V garderobi smo sedeli dobro uro. Prišli smo do tega, da nekateri imajo dvome, da pa smo vsi na isti valovni dolžini. Strinjali smo se, da moramo težave skupaj prebroditi in da se moramo še bolj fanatično truditi.