Če se je Olimpija v zadnjih štirih sezonah, ko je naslov državnega prvaka osvojila Krka, še lahko tolažila z dejstvom, da je v vitrine pospravila vsaj pokalno lovoriko, se je to od sobote spremenilo. Najboljše moštvo v letošnji sezoni bo seveda znano šele proti koncu maja, a če Ljubljančani v glavah ne bodo razčistili marsikatere stvari, potem bodo težko računali na uspeh. Kot po pravilu v zadnjih letih namreč na medsebojnih obračunih mnogo več želje in borbe vložijo v taboru Krke. Pri Olimpiji so upali, da se bo trend spremenil s prihodom trenerja Aleša Pipana, a vsaj za zdaj do želenega niso prišli. Zmaji nikakor ne najdejo pravega načina za zaustavitev Eda Muriča, ki na derbijih kot po pravilu blesti v napadu, svoje pa pristavi tudi v obrambnih nalogah. Tako je že na drugi zaporedni tekmi Deividasa Gailiusa pospravil v žep, kar je povzročilo paniko v Olimpijinih vrstah, ki pretirano širokega napadalnega repertoarja nima. A dejstvo ostaja, da lovorike prinaša predvsem dobra obramba, ki pa je pri igralcih trenerja Pipana ni bilo. Na trenutke so Ljubljančani celo delovali, kot da jim ni pretirano mar, kakšnem bo končni izid, kar je glede na pomembnost tekme povsem nedopustno. Predvsem je odnos do zeleno-belega dresa na trenutke vprašljiv pri Gailiusu in tudi Jakovu Vladoviću, ki sicer uživa veliko zaupanje trenerja Pipana, a ima zaradi počasnosti ogromne težave tako pri organizaciji napada kot pri branjenju hitrejših branilcev.
V Novem mestu se lahko tako znova klanjajo arhitektu Krkine dominacije v zadnjih letih Aleksandru Džikiću. To je bila nova taktična mojstrovina srbskega strokovnjaka, ki je še enkrat več odlično preučil igro Olimpije in svoje igralce motiviral do te mere, da so na parketu na trenutke prikazovali fanatično borbenost. Kaj bi šele bilo, če se na začetku sezone ne bi poškodoval organizator igre Malcolm Armstead, ki se je odlično vklopil v moštvo, ostaja odprto vprašanje. Če bodo v dolenjskem moštvu Američana usposobili za zaključek državnega prvenstva, se Olimpiji ne piše nič dobrega.