Vendar njegovega prejšnjega ravnanja ni mogoče primerjati s sedanjim. Njegova majska poroka v Ameriki z obredom, ki ga je vodil korejski vodja ločine moonijcev Sun Myung Moon, bi lahko bila zadosten razlog za njegovo izobčenje. Vendar se papež ni odločil za to, temveč ga je raje sprejel, da bi se dogovorila za časten umik. Milinga je namreč na vsak način želel obdržati pri sebi, ker naj bi bilo to dobro za Cerkev.

Poznavalci cerkvenih razmer so prepričani, da se je papež tako odločil zaradi cerkvenih interesov na črni celini. Emanuel Milingo sodi med najpomembnejše katoliške duhovnike, ki so v zadnjih desetletjih nastopali v Afriki. Rodil se je v skromni pastirski družini leta 1930 v sedanji Zambiji. Sprejel je katoliško vero in leta 1958 prejel mašniško posvečenje. Enajst let pozneje ga je papež Pavel VI. posvetil v škofa. Postal je najmlajši škof v 20. stoletju. Vse do leta 1982 je deloval v Zambiji, potem pa ga je zaradi njegovega vse bolj spornega vedenja sedanji papež Janez Pavel II. poklical v Vatikan in mu odredil delo v ne posebno pomembni komisiji za verujoče.

Nesprejemljiva mešanica

Papež ga je umaknil v Vatikan, ker je s svojim neortodoksnim razumevanjem vere v Zambiji začel širiti nekakšno novo obliko katolištva, v katero je vpletel tudi kar precej tamkajšnjega animizma, črne magije in nesprejemljive mistike. Škof se je namreč začel močno zanimati za čudežno moč ozdravljenja, ki naj bi jo prinašala vera, in za eksorcizem. S tem se je začel ukvarjati že v Zambiji, vsega skupaj pa ni opustil niti potem, ko je prevzel bolj uradniško delo v Vatikanu. Pogosto je opravljal izganjalske obrede, ukvarjal se je tudi z zdravilstvom. Na njegove shode je prihajalo na tisoče vernikov, o vsem tem je napisal kakšnih 10 knjig, v Italiji so ga radi gostili tudi na televiziji. Zaradi vsega tega je moral poslušati vse več očitkov iz visokih katoliških krogov. Očitali so mu, da se s svojim neortodoksnim obravnavanjem vere pravzaprav oddaljuje od katolištva in nevarno prehaja na področje črne magije in šarlatanstva. Sam je odločno zagovarjal svoja stališča in razlagal, da je hotel s svojim delovanjem vernikom v Afriki pokazati vso moč katoliške vere na tem področju. Pred dvema letoma je v televizijskem pogovoru povedal, da je imel kot lusaški nadškof precej težav, ker delujejo v Zambiji različne vere, ljudje pa se odločajo za tiste, ki bolj poudarjajo zdravilstvo in eksorcizem. Tako se je odločil zanju, da bi ljudem pokazal moč katoliške vere.

Konec devetdesetih let so v Vatikanu sklenili škofu priporočiti, naj še omeji svojo dejavnost. Za nekaj časa se je umaknil v ozadje, potem pa je maja letos nastopil na množični poroki pripadnikov sekte moon v Ameriki. Tam se je poročil s štiridesetletno korejsko akupunkturistko Marijo Sung. Takrat je sporočil, da ni zapustil katoliške cerkve in se pridružil moonijevcem, vendar je imel kar nekaj povedati proti celibatu.

Premišljeno ukrepanje

Mnogi so takrat pričakovali, da bodo v Vatikanu ukrepali hitro in odločno ter nadškofa preprosto izobčili, s čimer bi mu pokazali, da ne bodo več trpeli njegove neubogljivosti. Toda na splošno presenečenje je bil Emanuel Milingo pred dnevi pri papežu v Castelu Gandolfu. Dogovorila sta se, da se bo nadškof odpovedal svoji ženi in se podredil cerkveni prevzgoji, Cerkev pa ga zato ne bo izobčila. V Vatikanu so imeli za takšen dogovor kar precej razlogov.

Emanuel Milingo je v Afriki izredno priljubljen mož. Prav z neortodoksnim razumevanjem cerkvene doktrine je zaradi tamkajšnjih razmer veliko naredil za širitev katoliške vere na črni celini. Če bi ga izobčili, bi to utegnilo zavreti širjenje katoliške vere v Afriki, še posebno v Zambiji in sosednjih državah, kjer imajo nadškofa Emanuela Milinga za pomembnega moža. Po mnenju ameriške televizijske družbe CNN se v Vatikanu morda celo bojijo, da bi lahko izobčeni nadškof ustanovil svojo oporečniško cerkev in za sabo potegnil številne afriške vernike. Zato so ravnali umirjeno.

Vendar vsa zadeva zanje še ni končana, kajti Milingova žena se ne da. Odločila se je za javni protest in sporočila, da bo rodila nadškofovega otroka. Toda če bo nadškof ostal v ozadju, bo zadeva hitro pozabljena, katoliška cerkev pa bo preživela težave, ki bi utegnile imeti zanjo vsaj v Afriki resne posledice.