Tako je veteran Sani Bečirović v finalni seriji figuriral kot nekdo, ki si je za vse soprisotne košarkarsko igro malodane izmislil. No, heroj seriala je izpadel Jaka Klobučar, pri čemer je zategadelj opaziti nekakšno splošno srečo. V smislu: »Končno, govoril sem vam, da je igračina!« Podpisnik bi se raje zadržal pri mnenju, da se ta igralec res ne more pritoževati nad slabim PR oziroma nad tem, da nima podpore medijev. In to od nekdaj, bi dejal. Ali pa vsaj od tedaj, ko si reporterja RTV slišal, da je začel drugače naglaševati njegovo ime, kot ga je pred tem, kar se je pa zgodilo še, ko je igral za Olimpijo. Do tedaj smo njegov priimek pač prostodušno izgovarjali tako, da je končnica priimka »ar« izzvenela tako, kot če rečemo »smučar«. Potem je pa naokoli zakrožila neke vrste neformalna okrožnica, da tega ne gre več početi, češ da fant (omenjalo se je celo družino) tega nima rad oziroma da se njegov priimek izgovarja tako, da končnica izzveni kot pri besedi »ključar«.
Nič hujšega sicer, narcisizem je prisoten v vseh nas, vendar pa se obenem težko spomniš primera igralca, pri katerem bi bil zaradi izgovorjave njegovega priimka tak problem in da je malodane to bilo krivo, da se obetavnež ni izkazal za takšnega tricaša, kot bi naj bil, čeravno velja vedno upoštevati, da je v Olimpiji podlegel čudnim negativnih silam še kdo drug. Na primer Danny Greene, ob katerega trojkah, ki jih daje za morebitnega letošnjega NBA-prvaka San Antonio, se vedno spomnim, kako jih v Ljubljani ni zadeval. Akcija Klobučar je v vsakem primeru uspela. Dotični se je uvrstil na reprezentančni seznam. Prav tako Omić. Bojda je stiska, da ni boljših, pravijo poznavalci, s čimer se pa vsaj podpisani nedolžni očividec dogajanj stežka strinjam. Vsaj Bečirović in Pavić mi še prideta na misel.
