Razlogov za takšno razmišljanje je več. Prvi je že ta, da Nachbarja na zadnjem EP pred dvema letoma ni bilo v reprezentanci. A tudi če bi bil, si upam trditi, da ne bi igral take vloge, kot jo bo tokrat. Okoliščine so se namreč močno spremenile. Pred prvenstvom v Litvi je bila za Nachbarjem turbulentna sezona, ki so jo zaznamovale poškodbe, nejasna vloga v moštvu, nesporazumi s trenerjem, ocene, da je z njim konec... Na reprezentančno akcijo bi tako hočeš nočeš prišel pod vplivom vseh nakopičenih težav. Pa prevrtimo čas za dve leti naprej in v reprezentanci imamo nekega povsem drugega Boštjana Nachbarja. Igralca, ki doživlja svojo drugo pomlad, košarkarja, ki je od tega, da je pristal med odpisanimi, prišel do podpisa pogodbe z evropskim gigantom Barcelono, in človeka, ki je nov dokaz za to, da je včasih treba storiti korak nazaj, da lahko nato narediš dva naprej.
Naj se slednje ne sliši ponižujoče, a prestop v nemški klub Bamberg je za košarkarja s takšnim kariernim življenjepisom, kot ga je spisal Boštjan Nachbar, zagotovo vsaj manjši korak nazaj. A ta korak je 33-letni Korošec po nekaj sezonah, ki jih je zaznamovalo eno samo veliko nihanje v formi, rezultatih in vlogah v moštvih, storil zavestno. Kako pametno je ravnal, pa dokazuje ravno nedavni podpis pogodbe z Barcelono, kar je za igralca z omenjeno starostjo, ki v Evropi velja že skorajda za veteransko, prej izjema kot pravilo.
EP za Nachbarja zato prihaja v najboljšem možnem času. V času, ko je za njim sezona, v kateri je bil skupno drugi strelec evrolige in ki ga je spet izstrelila med najboljše košarkarje na stari celini. V času, ko mu mirnost zagotavlja urejen status v velikem klubu. V času, ko je kot košarkar dozorel in se ne obremenjuje z malenkostmi, kot sta, ali bo igral na poziciji 3 ali 4 ter ali bo tekmo začenjal na igrišču ali na klopi. In navsezadnje v času, ko se zaveda, da je pred njim zadnja priložnost za reprezentančni uspeh. Zato utegne biti Boštjan Nachbar dodana vrednost slovenske reprezentance.
