Pogovor z Matjažem Kopitarjem: Veliko težje je biti selektor kot oče

Bil sem blizu in daleč. Kako je bilo pred tridesetimi leti, sem že malo pozabil. Bil sem na širšem seznamu, na koncu pa med trojico, ki je ostala doma. Očitno se bil še premlad, saj sem imel komaj osemnajst let.

Zmaga Slovenije proti Italiji. Hokejski turnir je bil takrat bum, vzdušje je bilo podobno kot ob nedavnih tekmah v ligi EBEL v Sarajevu, ko gledalci ne poznajo dobro pravil, so pa zelo temperamenti.

Nedvomno. Glede na to, da sem zadnja leta več v ZDA, sem v pogovorih spoznal, da hokejistom udeležba na olimpijskih igrah pomeni izjemno veliko. Že izbira reprezentanc je vzbudila ogromno zanimanja. Po objavi seznamov na vsaki tekmi lige NHL posebej poudarijo, kateri igralci so tudi reprezentanti svojih držav. Zlasti v ZDA ima status olimpijca posebno težo.

Lahko je zdaj biti pameten. Nedvomno gre za velik uspeh. Na vse skupaj gledam tako, da je bil v Vojensu turnir, na katerem smo igrali dobro, imel pa je to težo, da je bil kvalifikacijski za olimpijske igre.

Če je bila bum v Sloveniji, je bil odmev v ZDA še trikrat večji. Ko so razčlenili, da imamo le sedem igrišč, 150 igralcev, en profesionalen klub in enega igralca v ligi NHL, so vse skupaj zelo napihnili. Bilo je veliko pompa.

Selimo se med skupino A in B svetovnega hokeja. Eden od ciljev je, da bi postali stalni člani skupine A. Drugi cilj smo z uvrstitvijo v Soči uresničili. Uspešnost je torej 50-odstotna. Povsem logično je zadovoljstvo z olimpijskim nastopom, sam pa še nisem popolnoma zadovoljen, saj si želim, da bi vsaj tri leta v nizu igrali v elitni skupini.

Včasih je bila konkurenca še ostrejša. Le redki smo imeli srečo in sposobnosti, da smo igrali za prvo ekipo Jesenic. Če igralci začutijo, da kot trener ne izžarevaš pozitivne energije in želje po uspehu, tega tudi od njih ne moreš zahtevati. Povsem normalno je, da se boriš in si optimist. Najlažje bi bilo obupati, se predati in oditi. Če smo se nekaj dogovorili, je treba stvar izpeljati do konca.

Kot mlademu trenerju mi je sodelovanje s tujci prineslo veliko pozitivnih stvari. Ker sem v tistih časih videl marsikaj, sem se ogromno naučil. Vseskozi so bili problemi. Bilo je grozno, ko ni bilo opreme, denarja, tekmecev za tekme ... Vsako leto sem sodeloval z drugim strokovnjakom. Največji vpliv name je imel Finec Kari Savolainen, ki še vedno sodeluje z nami in bo del strokovnega štaba tudi v Sočiju. Savolainen ni le vrhunski trener, ampak je tudi po karakterju kot človek svetovna kakovost. Ted Sator se je izkazal kot izjemen motivator, obenem je bil zelo predan svojemu delu. Tudi od ostalih sem se naučil marsikaj.

Nimam težav. Moraš jih poznati v dušo. Če kdo gleda od zunaj, dobi občutek, da je to diktatura, da jih maltretiram, vendar je vtis napačen. Imamo prijateljski odnos. V ekipi je sicer hierarhija, zato se točno ve, čigav glas ima večjo težo. To je nujnost v ekipnih športih.

Eno so odnosi znotraj ekipe, drugo pa je izjemen delež Hokejske zveze Slovenije na čelu s predsednikom Rakovcem, sekretarjem Kontrecem, mojim pomočnikom Zupančičem in drugimi. Spremenil se je način dela, igralce se spoštuje in z logistiko ni več težav, zato so fantje zadovoljni. Drugo področje je zelo pošten odnos znotraj ekipe. Novo dimenzijo smo dobili z Jožetom Kovačem kot vodjo ekipe, ki je bil moja želja že leta 2010, vendar je imel toliko obveznosti v svojem poslu, da ni imel časa.

(Smeh) Vsega ne bi naredil le za sinova, ampak bi isto naredil tudi za vsakega reprezentanta. Če si na čelu tropa, moraš z njim lepo delati, če želiš, da boš od članov tudi nekaj dobil.

Veliko težje je biti selektor.

Nasprotujem temu, da bi igralce zasuli s preveč informacijami. Ne analiziramo vsakega igralca, ampak skušamo najti šibke točke nasprotnika, predvsem pa je poudarek na tem, kaj moramo mi narediti za uspeh.

Normalno. Nič posebnega. Če izžarevaš nervozo in kažeš nezaupanje, to prenašaš na igralce. Osnovna naloga je, da sebe na tekmo pripraviš maksimalno in nato od drugih zahtevaš, da naredijo isto.

Če se vrnem na stres, ga imam največ z vami novinarji, ki menite, da veste vse, pa ne veste ničesar. Za Soči so bili v prednosti tisti, ki so nastopili v Vojensu. Pri izbiri ekipe je bil prvi kriterij klubski status. Nastopile so nove okoliščine s prihodom Anžeta Kopitarja in Jana Muršaka, na turnir pa gremo z osmimi branilci, in ne sedmimi, kot smo šli v Vojens.

Da, ker se pojavi cel kup laži in nabijanja, kdo bo bolj pomemben – Dnevnik, Delo, Slovenske novice, da ne omenjam spletnih medijev, kar je sploh groza. Nehal sem prebirati članke, ker vse skupaj lahko negativno vpliva na človeka.

Naša baza hokejistov, ki lahko igrajo za reprezentanco, je majhna. Če bi jih imeli sto, bi bilo 75 razočaranih. Tako jih je morda razočaranih le pet.

Ne. O tem smo se doma odkrito pogovorili. Vse je logična posledica tega, da je bil kriterij klubski status. Menim, da ni neprofesionalno, če nekdo izrazi svojo željo. Dnevnik je bil prvi, ki je Anžeta označil za nešportnega in neprofesionalnega.

Zame je velika prednost, da bomo takoj po zboru odpotovali v Soči in imeli čas za priprave do prve tekme 13. februarja. Dobro se zavedam, da na nekatere stvari ne morem vplivati. Zdaj, ko sem starejši, me ne vrže iz tira vsaka malenkost tako kot takrat, ko sem bil mlajši in sem se ustrašil, kaj bo, če ne bo vse delovalo po načrtu. Ob meni so ljudje, ki kakšno stvar naredijo mimogrede, da zanjo sploh ne vem.

Druge možnosti ni. Fantje igrajo še 2. februarja, 3. se zberemo, 4. že letimo v Soči. Vse ekipe smo v enakem položaju. Izmed hokejistov v ligi NHL bodo nekateri igrali zadnjo klubsko tekmo še 7. februarja, Anže bo igral 6. februarja, kar pomeni, da bodo prvič trenirali z reprezentanco 9. februarja.

Zame to ni nova okoliščina. Oba sem že vodil, zato ne bo nobenih težav. Anže je vajen, da je v središču medijske pozornosti, in tudi sam nimam s tem nobenih težav.

Za vse tri reprezentance nekaj pomeni le osvojitev kolajne. Imamo skupino z najbolj atraktivnimi tekmeci. Smo popolni izzivalci. Moramo se pripraviti in odigrati tako, kot najbolje znamo.

Z Rusijo smo že igrali prijateljsko tekmo na Jesenicah leta 2005. Bili so v močni zasedbi, pa smo se kar dobro upirali. Doma bodo maksimalno motivirani, vendar mi se bomo maksimalno pripravili in skušali odigrati po svojih najboljših močeh. V ruski reprezentanci sem pričakoval več igralcev iz lige KHL, saj sem bil prepričan, da bodo tudi na olimpijskih igrah skušali promovirati svojo ligo. Vsi ruski reprezentanti so vrhunska kakovost, njihov slog pa je drugačen od ameriškega.

Ruski je bil zapleten, ameriški je bolj neposreden. Igralcem je lažje razložiti, kako naj igrajo proti Američanom kot proti Rusom.

Vsa javnost pričakuje, da lahko nekaj naredimo v tej tekmi, a je treba biti realen. Slovaki imajo kopico vrhunskih igralcev na vseh mestih.

Zato boljše ekipe sploh ne igrajo prijateljskih tekem. Ker v Sočiju niso dovoljene prijateljske tekme z zapisnikarsko mizo in sodniki, bo vsaka tekma, ki bo tam odigrana, malo boljši trening.

Mi bomo razen Anžeta v popolni zasedbi. Tekmeci se bodo zbrali pozneje kot mi. Na tako visoki ravni hokeja včasih pretiravamo z debatami o uigranosti. Gre za kemijo, ko se začutiš ali pa ne, izkoristiš napake tekmeca ali ne.

Največja težava je časovna razlika. Ko pridem domov, se en teden mučim. Ker smo sredi sezone, ponoči gledam tekme v ligi NHL in spim čez dan.

S pomočjo računalnikov je komunikacija veliko lažja. Z igralci komunicira le Nik Zupančič, da jih ne obremenjujeva oba. Ko opaziva, da nekdo ne igra, on preveri, kaj se dogaja.

Trenutno stanje je katastrofalno. Za veliko večino klubov je realnost drugorazredno tekmovanje v ligi INL. Vse pa je povezano z denarjem. Če bi Jesenice imele denar, bi lahko hitro sestavili konkurenčno ekipo, ker tudi vsi Slovenci v tujini niso zadovoljni. Kar nekaj Slovencev bi se vrnilo na Jesenice in ob nekaj tujcih bi hitro sestavili kakovostno ekipo.