Terglav je v slovenskem hokeju dobro poznano ime. Za njim se je že marsikdaj pokadilo, zase pa trdi, da je vedno na strani resnice. Ko je Olimpija na stadionu za Bežigradom organizirala IceFest, je šel čez mejo dobrega okusa, ko je o Zoranu Jankoviću med drugim pisal, da želi skozi šport promovirati zasebne kradljive interese in da hokejska publika ni njegova trenirkarska baza. »Slovenski hokej ne potrebuje političnih kradljivih barab ali bleferjev,« je takrat bruhalo izpod njegovega peresa. Hokejska zveza se je od tovrstnega pisanja še pravočasno distancirala in Terglavu kmalu zatem dala opomin. Kljub še nekaterim drugim kritikam predvsem glede njegove prevelike obremenjenosti s prejšnjo oblastjo pod vodstvom Ernesta Aljančiča je bil na predlog predsednika HZS Matjaža Rakovca ponovno izvoljen na čelo nadzornega odbora, od koder spet vihra z zastavo revolucije in poziva k redu v hokejskih vrstah, »kjer ne bo prostora za razne sleparje in lopove«, ki po njegovem ribarijo v kalnem.
Terglavovi zapisi so sporni, ker se pod njih podpisuje kot predsednik nadzornega odbora, saj bi se moral zavedati, da mu funkcija ne dovoljuje vmešavanja v delovanje hokejskih klubov kot samostojnih subjektov. Brane Terglav enostavno ne deluje v okviru svojih petih nalog, ki mu jih jasno narekuje statut kot najvišji pravni akt hokejske zveze, ampak si predstavlja, da mu je dovoljeno kar vse. Ker že ima rumeni karton, ne bi smelo biti težav z razlago, kakšna je naslednja sankcija. Navsezadnje bi morala hokejska zveza paziti na ohranitev ugleda in v svoje organe postaviti zaupanja vredne ljudi, ki bi se v kočljivih situacijah znali ugrizniti v jezik in spoštovati pravila igre.
