V ciljni areni poligona v Podkorenu so se mu navijači, ljubitelji smučanja, sotekmovalci in člani trenerskega štaba, ki so se v Kranjski Gori zbrali v sončnem in toplem vremenu, kljub odstopu poklonili z aplavzom. Na tribunah je bilo videti plakate z napisi Mitja, hvala ti za vse lepe trenutke.
Šestintridesetletni slalomski veteran, ki se namerava v prihodnosti kot trener najmlajših še naprej poklicno ukvarjati s smučanjem, je novinarjem v ciljni areni priznal, da gre za zelo čustvene trenutke in da ob izkazani podpori ter zahvali ni ostal hladen. Gre za pretehtano odločitev, ki je zorela dalj časa. Kljub temu, da je sam v tej sezoni zbral več točk kot vsi preostali člani moške reprezentance skupaj, odločitve o tekmovalnem slovesu ne namerava spreminjati.
Usojeno, da tu začne in konča
"Gotovo sem si malce drugače predstavljal to pravkar končano sezono, ki je bila zame precej vihrava in so jo spremljali dobri in slabi trenutki, ampak, kaj naj rečem, takšen šport sem si izbral, v katerem se zgodi tudi kaj takšnega. Kot kaže, mi je bilo tako usojeno, da sem tukaj začel in končal tekmovalno kariero," je v ciljni areni polnega in s soncem obsijanega poligona v Podkorenu zbrani novinarski četici razlagal Valenčič.
Tekmovalec iz Spodnjega Brnika na Gorenjskem je bil sprva zapisan tako veleslalomu kot slalomu, ki se mu je proti koncu kariere povsem posvetil in v katerem je stremel k vrhunskosti, a nazadnje kot odličen slalomist ostal brez največje potrditve kakovosti - stopničk. V svetovnem pokalu, prvič na startu je bil v Kranjski Gori na veleslalomu 5. januarja 1997, ko se ni uvrstil v finalno vožnjo, je vpisal 11 uvrstitev med prvo deseterico, od tega je njegov največji dosežek 4. mesto na slalomu na Sljemenu januarja 2010, enkrat je bil peti, enkrat šesti, in sicer v Kranjski Gori leta 2011, kar je njegov najboljši dosežek na pokalu Vitranc.
Čeprav ni nikoli stal na stopničkah, si ničesar ne očita
"Zanesljivo bi bile stopničke češnja na smetani torte, na žalost sem jih neuspešno naskakoval celo kariero, očitati si pa nimam prav ničesar, vedno sem dal svoj maksimum od sebe, toliko sem dosegel, toliko sem bil vreden," je nadaljeval Valenčič ter se jezil nad napako, zaradi katere je na poslovilni tekmi izpadel že na prvi progi.
V cilj z mehkimi nogami
"Pripetila se mi je klasična napaka, malenkost preveč direktno sem šel na količek ter sem ubral preveč agresivno linijo, nato pa zajel količek in v trenutku je bilo vsega konec. Joj, sem sam pri sebi rekel, pa ne danes, prosim, in sem hotel še nazaj 'štamfati', ampak je bilo vse predaleč, ker me je odneslo preveč dol, tako da sem žal ob progi moral priti do cilja. Vseeno sem bil vesel aplavza, ki so mi ga namenili gledalci. Moram reči, da sem imel kar malo mehke noge, ko sem se pripeljal v ciljno areno. So bili kar čustveni trenutki, le ni vsak dan zadnja tekma," je trenutke poslovilne tekme še enkrat podoživel v letošnji sezoni daleč najboljši predstavnik slovenske moške reprezentance v svetovnem pokalu.
Če bi že prej zaupal Elanu ...
Za prihodnost slovenskega smučanja ga ni strah. "Mislim, da bo šlo vse skupaj naprej, želim si, da se ne bi ustavilo. Vendar pa so razmere zelo težke, če ni rezultatov, tudi pokroviteljev ni, že zdaj smo na minimumu, tako glede ekipe kot tudi trenerskega in drugega kadra, tako da me je vseeno malo strah. Če se s pogledom obrnem nazaj, bi kakšno stvar spremenil ali naredil drugače. Tudi sam sem se učil skozi napake, obžalujem pa ničesar. Sem tak človek, ki iščem najprej pri sebi vzroke in šele nato pri drugih, tako da sem mogoče s tega vidika malo predolgo vztrajal z opremo, ki mi ni ustrezala. Če bi prej vzel tele domače (in pokaže na smuči znamke Elan; op. a.), bi šla mogoče moja kariera že prej navzgor," sklene Valenčič.
