Bodoči premier Miro Cerar se je s koalicijskimi partnerji dogovoril, da bo v vladi sedelo petnajst ministrov, dopuščajo pa možnost, da bi jim dodali še dva. V primerjavi z zadnjima dvema vladama, ki sta število ministrstev »racionalizirali« na trinajst, bo Cerarjeva vlada številnejša. Vendar po rekordih ne bo posegala. Največ ministrstev doslej – devetnajst – je imela vlada Janeza Drnovška, ki je delovala od leta 1997 do 2000 (upoštevali smo samo vlade po prvih volitvah v državni zbor, torej od leta 1993 naprej). Če štejemo še funkcijo podpredsednika vlade, ki je bila (kot) ustvarjena za Marjana Podobnika, je bilo vrhovnih funkcij poleg premierske tedaj kar dvajset.
Janša najbolj trden
Bolj povedno od števila ministrskih stolčkov pa je kroženje ljudi na njih. Največ ministrov doslej – osemindvajset – se je zamenjalo na sedemnajstih različnih ministrstvih v vladi Janeza Drnovška med letoma 1993 in 1997. Nasprotno od tega se v Bajukovi vladi leta 2000, ki je resda delovala le pol leta, ni zamenjal nihče. Naš izračun »stabilnosti« vlad je sicer pokazal, da je bila najbolj trdna Drnovškova vlada, ki je prišla po Bajukovi. V njej so skoraj vsi ministri ostali s premierjem do konca, torej polni dve leti, le na mestu ministra za evropske zadeve sta se približno na polovici mandata izmenjala Igor Bavčar in Janez Potočnik. Vprašanje pa je, kaj bi se dogajalo, če bi ta vlada trajala daljši čas, če se torej Drnovšek ne bi preselil v prostore predsednika republike. To velja za vse »kratke« vlade, saj je v krajšem času lažje ustvariti videz stabilnosti. V absolutnem smislu je bila zato doslej najbolj stabilna prva vlada Janeza Janše (2004–2008). Skozi ves mandat je namreč premierja spremljalo kar enajst ministrov od predvidenih sedemnajstih. Zapletalo pa se je, pričakovano, pri resorjih koalicijskih partnerjev. Predčasno sta denimo morala oditi minister za visoko šolstvo in znanost Jure Zupan ter minister za delo, družino in socialne zadeve Janez Drobnič, oba NSi. Že po štirih mesecih je od Janše odšel tudi tedanji »ad hoc« minister za razvoj, gospodarske in socialne reforme Jože P. Damijan. Delovati je začel sredi Janševega mandata, pred novim letom 2006, po novem letu pa se je že vrnil v profesorski kabinet na ljubljansko ekonomsko fakulteto.
Pretečen rok trajanja
Z zamenjavami sicer premierji po navadi ustvarjajo vtis, da imajo vlado trdno pod nadzorom, kar je v dobršni meri veljalo prav za Janšo (v Damijanovem primeru sicer ne, saj je ta sam odstopil). A po drugi strani so v obdobjih koalicijskih pretresov in kadar so premierji šibki, hitre menjave tudi znamenje, da vlada deluje slabo. V tem pogledu se je doslej najslabše izkazala Drnovškova vlada 1993–1997. Vzroki za nenehne menjave pa so bili različni: nekaj ministrov je zaradi afer Drnovšek suvereno zamenjal, vmes pa mu je tudi razpadla koalicija, saj so jo zapustili tako SDS (Janševa odstavitev z obrambnega ministrstva leta 1994, po aferi Depala vas) kot ZLSD (po Drnovškovem poskusu zamenjave ministra za znanost in tehnologijo Maksa Tajnikarja). Podobno nestabilna je bila tudi Pahorjeva vlada, še bolj pa, če upoštevamo, da niti ni zdržala polnega mandata.
Med sto tridesetimi dosedanjimi ministri (po državnozborskih volitvah 1992) je tudi nekaj časovnih rekorderjev. Največ, skupaj sto petintrideset mesecev, je na ministrskih funkcijah preživel Mitja Gaspari. Veliko prednost si je nabral predvsem v prvih dveh Drnovškovih vladah, ki sta trajali osem let, zato ga tudi »večni« minister današnjih dni Karl Erjavec (še) ne more ujeti. Na nasprotni strani lestvice pa je absolutni rekord – morda v svetovnem merilu – postavil minister za infrastrukturo in prostor v vladi Alenke Bratušek. Igor Maher je bil minister le pet dni.
