»Poplavna območja v Sloveniji so znana. Država sama je prepoznala 61 območij z najvišjo stopnjo tveganosti, kar pomeni, da nas poplave strokovno gledano ne presenečajo. Bolj preseneča, da se odgovorni resnosti poplav v času med enim in drugim dogodkom ne zavedajo in se do ogroženih krajev obnašajo mačehovsko,« razmišlja Fazarinc, ki se ne strinja, da je razlog za neurejenost vodotokov izključno denar. »Res je, da ga je premalo. Po mojih ocenah bi ga na Agenciji RS za okolje za te namene potrebovali 35 milijonov evrov na leto, dobijo pa ga kakih sedem milijonov. Toda denar razporeja politika, mar ne?« pristavlja Fazarinc.
Potreben strokoven pristop
Da bi čim lažje zagotavljali za urejanje vodotokov potreben denar, smo v času samostojnosti Slovenije ustanovili dva sklada. Vodnega in podnebnega, ki pa se še zdaleč ne napolnita do te mere, da bi se na kmetijsko-okoljskem ministrstvu lahko načrtno lotili problematike, ki po vsakem večjem deževju znova udari na plan. Trenutno imamo izdelane projekte za posege na Dravi in Savinji, na vseh drugih žariščih je stanje nespremenjeno. Država ne razpolaga niti z zanesljivimi topografskimi osnovami, na podlagi katerih bi lahko izdelali zanesljive hidrografske modele, na kar je pred časom opozoril Matjaž Mikoš, profesor za področji inženirske hidrotehnike in hidrologije na ljubljanski fakulteti za gradbeništvo in geodezijo.
Zanesljiv hidrografski model bi moral predstavljati osnovo za natančno izdelano strategijo obrambe pred poplavami in onemogočati faktorje presenečenj, na katere se, kot na primer leta 2007 v Železnikih, še vedno kdo izgovarja. V veliko pomoč pri sprejemanju pravilnih odločitev pri tehničnih posegih v okolje so tudi hidravlični modeli, kakršne so pred časom predstavili na hidrološkem inštitutu. Med drugim so predstavljali posamezne izseke širšega območja Ljubljane ter vplivno območje gradnje spodnjesavskih hidroelektrarn.
Kriva tudi diplomacija?
Če damo obrambno strategijo malo na stran in si ogledamo praktične primere, ugotovimo, da v Sloveniji zelo zanemarjamo skrb za urejanje brežin vodotokov. Fazarinc pravi, da zaraščene struge pretočnost vodotokov zmanjšajo tudi za tretjino.
Tipičen primer zanemarjenih brežin predstavljajo naše mejne reke. Pretekle dni je z vso silovitostjo, ki nekoč ni bila niti malo takih razsežnosti, udaril potok Bregana, ki pred izlivom v Savo kaže mejo med Slovenijo in Hrvaško. Vzrok gre pripisati dolga leta nedorečenim dogovarjanjem med sosednjima državama, ki jih gre pripisati nezadostni zavzetosti dogovarjajočih se posameznikov pa tudi politiki kot taki.
»Stanje Bregane je naravnost katastrofalno. Toda rešitve ne vidim le v očiščenju brežin, potrebovali bi tudi razlivne površine, ki jih tam ni,« meni brežiški župan Ivan Molan. »Naši se izgovarjajo na nedorečen meddržavni sporazum oziroma nepripravljenost Hrvatov za dokončanje zgodbe, enake očitke poslušamo z druge strani. V Brežicah nas najbolj skrbi, ker nasipi ob mejni reki Sotli še niso niti v fazi projektiranja,« je dejal Molan.
Na ministrstvu za kmetijstvo in okolje odgovarjajo, da so za zaščito Rigonc in Dobove pred Sotlo lani izdelali idejne zasnove, ki so jih predstavili tako občini Brežice kot predstavnikom Hrvaške.
