Dva izmed njih dajeta naselju in celotnemu območju še poseben pečat, saj si brez njune upodobitve ni mogoče zamisliti nobenega turističnega prospekta. Prvi je bizeljski grad, ki ga bo država letos skušala prodati na dražbi, drugi pa je tako imenovani Lusthaus, ali po naše hiša užitka in zabave.
Zabavišče grajske gospode
Gre za zidan paviljon pravilne osemkotne oblike, ki stoji na izpostavljeni markantni razgledni točki sredi vinogradov med Drenovcem in Bukovjem, od koder sega pogled daleč naokoli. Takratni lastniki bizeljskega gradu so ga zgradili najverjetneje v začetka 19. stoletja, če ne še prej, saj ga je mogoče najti že v Franciscejskem katastru iz leta 1825. Ker je imela vsaka stranica osemkotnika po eno okno (izvzemši tisto z vgrajenimi vhodnimi vrati), so graščaki odznotraj lahko nadzorovali delo svojih viničarjev. Skozi okna ali s platoja pred stavbo so s posebnim trobilom okoliške ljudi tudi klicali k delu v svojih 11 hektarjev vinogradov. Odzivali so se tudi Hrvatje, saj mejna reka Sotla ne teče daleč stran. Poleg tega so v paviljonu, do katerega so po navadi po vinogradniških stezah prijahali na konjih, grajski prirejali priložnostna druženja, pojedine in se še kako drugače luštno imeli.
Po vojni zapisan propadu
Po drugi svetovni vojni, ko je država bizeljski grad z vsem njegovim imetjem nacionalizirala, je bil Lusthaus zapisan propadanju. Kdo ve, kdaj je nekdo pet oken zazidal. Pred 16 leti, ko smo si prvič ogledali njegovo notranjost, smo naleteli na grmado zabojčkov s steklenicami blagovne znamke Schwepps, kar je razkrilo, da je objekt takrat uporabljalo pred leti propadlo brežiško podjetje Vino. Nekje na prehodu v novo tisočletje se je zrušil del stropa, leta 2011 pa je opečno kritino močno načela huda toča. Aktivisti bizeljskega turističnega društva so se nekajkrat lotili čiščenja okolice tega arhitekturnega posebneža in simbola Bizeljskega, za silo so pred leti pokrpali tudi streho, za kaj več bi potrebovali denar.
»Nekdanjo začasno lastnico občino Brežice smo pred leti neuspešno zaprosili, naj nam Lusthaus preda v upravljanje. S prostovoljnim delom bi ga prekrili in počasi začeli obnavljati, saj nam ni vseeno, v kakšnem stanju je. Zaradi svoje zares markantne lege bi bil tudi privlačen za turiste, do njega vodi bizeljska pohodniška pešpot. Nedavno smo slišali, da ga je država prodala,« nam je zaupala podpredsednica bizeljskega turističnega društva Vesna Kunej. »Prav žalostni smo, ker se bojimo, da bo novi lastnik stavbo prepustil popolnemu propadu in potem na tistem mestu zgradil nekaj po svojem okusu,« je strahove Bizeljancev razkrila Kunejeva.
Lusthaus dobil novega lastnika
Čeprav nekateri primeri slabe prakse govorijo, da je pri nas vse mogoče, torej tudi uresničitev črnega scenarija Kunejeve, v prid Lusthausu govori občinski odlok s konca lanskega leta, po katerem je objekt zaščiten kot kulturni spomenik lokalnega pomena z natančno navedenimi dovoljenimi in nedovoljenimi posegi prihodnjega lastnika. Ta bo moral poskrbeti za njegovo obnovo v skladu s smernicami Zavoda za varstvo kulturne dediščine in javnosti omogočiti dostopnost.
Kot nam je uspelo izvedeti, ga je za 30.000 evrov 18. aprila letos po metodi neposredne pogodbe od pravosodnega ministrstva (za nakup so se prijavili štirje interesenti, med njimi tudi brežiški Posavc) kupil Jakob Mirtič, zet znanega bizeljskega vinarja Bojana Berkoviča, lastnika vinske kleti Molipači. Strah Bizeljancev, da Lusthausa sčasoma ne bo več, je tako menda odveč, saj naj bi Berkovičevi že snovali načrte za njegovo obnovo.
