Ravno ti so bili pred 15 leti tisti, ki so opozorili na pojav hrvaških opozorilnih tabel. Kolegi iz hrvaške zelene bratovščine so jih namreč opozorili, naj se tja več ne podajajo na lov, ker da je to zdaj njihovo lovišče. To je dobovske lovce razburilo do te mere, da so bili najbolj razgreti posamezniki pripravljeni svoje lovišče pred hrvaškimi lovci braniti celo z orožjem. K sreči je vseeno zmagal razum. Po nekaj sestankih, na katerih so sodelovali predstavniki obeh lokalnih lovskih družin ter najvišji predstavniki lovskih zvez Slovenije in Hrvaške ter pristojnih policijskih uprav obeh držav, so se strasti vendarle pomirile. Na koncu je obveljal dogovor, da bodo do dokončne razrešitve mejnega vprašanja hrvaški lovci smeli loviti tudi na spornem desnem bregu Sotle, v znak podpore tej »salomonski« rešitvi pa so se dogovorili, da bodo vsako leto decembra priredili skupni lov z zaključnim prijateljskim druženjem ob ognju in lovskih specialitetah.
Deset let miru in prijateljstva
Tako je decembra potekalo že jubilejno deseto takšno druženje. Minilo je v prijateljskem vzdušju, čeprav posamezni slovenski lovci še vedno opozarjajo na temno plat omenjenega dogovora. »Po vrsti sestankov med predstavniki obeh strani smo v Dobovi pričakovali, da bo v času do razrešitve mejnega vprašanja obveljala razmejitev po sredini reke Sotle, kar bi pomenilo, da se skoraj petdeset let trajajoči režim uporabe lovišč ne bo spremenil. Ob sedanji situaciji pa lahko ugotavljamo le, da je slovenska stran stopila velik korak nazaj, hrvaška pa velik korak naprej, kar ni dobro,« razmišlja nekdanji tajnik dobovske lovske družine Marjan Jurkas. »Ne glede na to, kod potekajo katastrske meje med državama, je naravna meja, torej reka Sotla, najbolj poštena meja,« je še povedal.
Sotla je od bizeljskih gričev do izliva v Savo nekoč zelo vijugala. Po njeni regulaciji se je tako nekaj slovenske zemlje znašlo na »hrvaškem« levem bregu Sotle in nekaj hrvaške na »slovenskem« desnem bregu. Jurkas zatrjuje, da je seštevek enih in drugih parcel približno enak, kar pomeni, da z naravno razmejitvijo po reki Sotli nobena država ne bi ničesar izgubila, pridobili pa bi ljudje ob meji.
»Zelo narobe je tudi, da naši lovci ne smejo na svoja lovišča na levem bregu Sotle, ker nam naši mejni policisti tega ne dovolijo, medtem ko njihovi prihajajo na desni breg reke kadar koli želijo,« je še navrgel Jurkas. Poleg tega v Dobovi niso obveščeni niti o tem, kakšno stališče glede meje na Sotli bo slovenska stran zagovarjala v Haagu.
Slovenija predlaga mejo po sredini Sotle
Na zunanjem ministrstvu so nam odgovorili da je Republika Slovenija v arbitražnem postopku glede morske in kopenske meje med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško zahtevala potek meje v skladu z veljavnimi pravnimi naslovi in da v sektorju reke Sotle zahteva mejo po sredini obstoječega toka reke. »Zgodovinski vidik, dejstva glede regulacije reke Sotle, dejstva glede izvajanja preostalih pristojnosti obeh republik pred osamosvojitvijo in po njej ter seveda tudi vse preostale relevantne okoliščine ter vidiki so bili z namenom priprave slovenskega zagovora natančno preučeni in v veliki meri tudi uporabljeni v podkrepitev zahtevka Republike Slovenije glede meje na reki Sotli,« so na ministrstvu zapisali v odgovoru na naše vprašanje.
Glede strahu Dobovčanov, da gre sedanje stanje, ko hrvaški lovci lahko uporabljajo lovišča na desnem bregu Sotle, naši pa svojih na levem bregu ne, na ministrstvu pojasnjujejo, da v skladu s 5. členom arbitražnega sporazuma noben enostranski dokument ali dejanje katere koli strani po 25. juniju 1991 za naloge arbitražnega sodišča nima pravnega pomena in nikakor ne prejudicira razsodbe.
