Zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo je Janšev odvetnik Franci Matoz vložil praktično tik pred zdajci, je bila po neuradnih informacijah včeraj že pri poročevalki, vrhovni sodnici Maji Tratnik. Sodnica se je zaradi pritiskov, ki se sučejo okoli zadeve Patria, in očitkov, da je njena mati kot tožilka v petdesetih letih prejšnjega stoletja kazensko preganjala Jožeta Pučnika, poskusila izločiti.
Nenavadna taktika obrambe
Podobno naj bi storila tudi vrhovna sodnica Barbara Zobec, soproga ustavnega sodnika Jana Zobca, ki je spisal enega izmed treh odklonilnih mnenj v korist obsojenega Janeza Janše. A predsednik vrhovnega sodišča Branko Masleša je oba predloga za izločitev zavrnil, saj je presodil, da ne gre za okoliščine, ki bi lahko vplivale na nepristranskost dela obeh sodnic, in da zgolj medijske diskreditacije posameznih sodnikov ne morejo biti že same po sebi razlog za videz nepristranskosti. V tem primeru bi bil lahko vsak kritičen članek že razlog za izločitev določenega sodnika. Ti se praviloma izločijo v primerih neposrednih poznanstev s pritožnikom in drugih vezi z njim, če so se o zadevi (v kakšnem delu) že kdaj opredelili, bili kako drugače seznanjeni s sodnim spisom in podobno.
Sodniki, ki bodo odločali o Janševi zahtevi za varstvo zakonitosti, so pod precejšnjim pritiskom in neugodnimi pogoji, ki jim jih je pripravila tudi obramba. Po eni strani del javnosti – privrženci prvaka opozicije in SDS sama – v zadnjih dneh zelo pritiska na hitro odločitev, seveda Janši v prid. V stranki SDS se celo bojijo, da bi bil Janša v zaporu lahko umorjen. Želeli so (takoj) najmanj odlog kazni.
A Janša in Matoz predloga za odlog sploh nista vložila, češ da »Janez Janša ne bo nikogar ničesar prosil«. To je sodišče postavilo še v dodatno težak položaj, saj bi se glede odločanja o morebitnem odlogu – tudi če bi naredili nekakšno izjemo – lahko morda teoretično oprli zgolj na mnenja treh ustavnih sodnikov, ki so že sami poskušali zadržati Janšev odhod na Dob. Vendar bi s tem ignorirali mnenje šestih, ki so Janševo ustavno pritožbo zavrgli. Hkrati bi bila to velika improvizacija v nasprotju s sodno prakso. Da bi sodišče Janšo naknadno z odlogom izpustilo iz zapora, še preden bi dokončno odločilo, je prav tako manj verjetno, saj zakonodaja o odlogu kazni govori v času, ko je obsojenec še na prostosti.
Prednostno odločanje?
Podobno je s hitrostjo odločanja o celotni vsebini zahteve za varstvo zakonitosti. Janša in Matoz sta veliko časa izgubila, ker sta preskočila vrsto in se najprej obrnila na ustavno sodišče, zahtevo za varstvo zakonitosti pa sta vložila šele tik pred odločanjem ustavnih sodnikov. Reševanje zahtev za varstvo zakonitosti v povprečju traja štiri mesece in pol. Vrhovno sodišče ima sicer možnost, da se odloči za prednostno reševanje primera, vendar se v praksi tako odloča le v pripornih zadevah. Torej v primerih, ko je pritožniku brez pravnomočne obsodbe ali celo brez prvostopenjske obsodbe odvzeta prostost, sicer pa le izjemoma.
Zahteva za varstvo zakonitosti gre zdaj na tožilstvo, ki bo nanjo odgovorilo.
