Ali slovenskemu morskemu ribištvu grozi hitro izumrtje, smo se v Dnevniku spraševali pred dvema letoma. Tedaj so namreč v izolski ladjedelnici začeli postopke razreza ribiških bark Ribe 1 in Ribe 2, za kar naj bi njihov lastnik iztržil dober milijon evrov subvencij Evropske unije, kot uničujoča pa so se napovedovala tudi druga bruseljska pravila iz tako imenovane sredozemske uredbe, ki so usmerjena k zmanjšanju ribolova in zaščiti izkoriščanja naravnih virov.
Po razrezu simbolov slovenskega ribištva, ki sta v preteklosti nalovila več kot polovico celotnega letnega iztovora, je morski ulov na slovenski obali v lanskem letu dosegel najnižjo točko doslej: znašal je zgolj še petino ulova iz leta 2003. »Posebej moramo poudariti, da smo v letih 2012 in 2013 izvajali ukrepe za trajno ukinitev ribolovnih dejavnosti, ki so bili podprti tudi s sredstvi evropskega sklada za ribištvo. Za vedno je bilo umaknjenih skupno osem ribiških plovil,« pojasnjujejo na ministrstvu za kmetijstvo in okolje. Zato so podatki statističnega urada RS – v letu 2012 se je število delovno aktivnih oseb v morskem gospodarskem ribolovu, ki je leta 2011 znašalo 113 oseb, zmanjšalo za deset odstotkov – pričakovani.
Ribištvo kot en slabo plačan hobi
»Tako kot preostalemu gospodarstvu se tudi slovenskemu morskemu ribištvu ne obeta nič dobrega. Imamo majhno ribolovno območje, nimamo flote, zaradi česar je Delamaris danes v Pivki, frekvenca prometa je zaradi koprskega in tržaškega pristanišča visoka, prav tako je tudi turističnega navtičnega prometa vse več. Če se srna znajde na cesti, se počuti ogroženo. Podobno velja za ribe,« trenutno situacijo na slovenskem morju pojasnjuje Koprčan Milivoj Palčič. Pred osamosvojitvijo Slovenije je imel svojo barko v Novigradu, Delamarisova flota pa je bil razporejena vzdolž istrske obale vse do Dalmacije. »Po osamosvojitvi so nekateri še naprej vztrajali, drugi pa so se kasneje vrnili, ker je ribištvo način življenja in ne samo biznis,« pravi Palčič po več kot 25 letih dela na barki. Ribištvo v današnjih slovenskih koordinatah razume še zgolj kot en slabo plačan hobi.
Specialistka za ribištvo Snežana Levstik pojasni, da so se slovenski ribiči, ki so prej lovili ob istrskih obalah, v Kvarnerju in vse do Visa, po osamosvojitvi nagnetli v naše morje. Po njenih besedah so se »tisti, ki so ugotovili, da so postali presežek in da se jim posel tudi zaradi cen goriva ne bo izšel, s pomočjo evropskih sredstev umaknili iz dejavnosti«. Dodaten udarec je bil za slovenske ribiče tudi vstop Slovenije v EU. A kot je znano, omejitev iz sredozemske uredbe za slovenske kočarje (vlečne mreže), po kateri bi se morali umakniti za dodatnih 1,5 navtične milje od priobalnega pasu, ni obveljala. Na podlagi pilotnega projekta pa bodo skušali doseči, da bi tudi glede višine zapornih plavaric (obkrožajoče mreže) za slovenske ribiče obveljala izjema. »Ribiči so od Bruslja preveč pričakovali. Predvsem glede subvencij za obnovo plovil. Po vstopu v EU so bile namreč te subvencije ukinjene, ostal je le razrez,« dodaja Levstikova, ki pa črnega scenarija slovenskemu morskemu ribištvu (še) ne napoveduje. Po njenih besedah smo namreč priče prehodu v trajnostne okvirje slovenskega morja, kar pomeni, da bomo »imeli toliko ribičev, kolikor nam naše morje nudi in omogoča«.
Glavnino sveže ribe kupijo na Hrvaškem
Levstikova opozarja na strahovit problem s sardelo in sardonom, s katerim se v zadnjih letih soočajo po vsem Sredozemlju. Njihov ulov se je namreč v zadnjih treh letih drastično zmanjšal, stroka pa še ne ve, zakaj. »Zato se že sprašujemo, ali bodo plavarice, pa čeprav jih imamo zgolj še štiri, sploh preživele. Upala sem, da smo z ulovom, ki je leta 2012 znašal dobrih tristo ton, postavili neki okvir, ki bo obveljal tudi v prihodnosti, a smo jih lani ujeli še za sto ton manj,« pojasnjuje Levstikova. Podobne težave pa imajo tudi koče, imamo jih še okoli deset, medtem ko je mrežarjev, ki živijo od ribištva, okoli 40. »Drži. Molov in lignjev je bilo v zadnjih letih manj. Pred meseci so v mreži prevladovale meduze,« nam je pojasnil eden izmed mlajših koprskih kočarjev.
Zaradi umiranja tradicionalne dejavnosti v slovenski Istri pa niso na slabšem zgolj ribiči in obalna mesta, temveč tudi potrošniki. Medtem ko sveža slovenska riba po večini ostaja na obali (ribarnice in restavracije) oziroma se prek tržaške borze znajde tudi na severu Italije, se veletrgovci po Sloveniji odločajo za poceni ribe, ki prihajajo iz Španije, Maroka in drugih predelov sveta. Levstikova se ob tem zmrazi in omeni »gnilo ribo«. »Ljudje so se navadili na napačen okus ribe,« doda.
V Delamarisu, ki po novem domuje v Pivki, so nam potrdili, da slovenske ribe v njihovi ponudbi predstavljajo relativno majhen delež. Sporočili so nam še, da ponujajo »gojene klapavice, brancine in postrvi, ki so gojene v slovenskem morju oziroma v slovenskih vodah. »Ulovne ribe slovenskih ribičev nimamo v ponudbi, saj jih večji del prodajo na tržaško borzo. Res pa je, da te ribe ni veliko in je tudi po izbiri zelo okrnjena,« dodajajo. Glavnino sveže ribe tako kupijo na Hrvaškem. A kot pravi Levstikova, naši ribiči lovijo okoli 70 vrst rib. Ob tem pa je zanimivo, da se v naše morje v zadnjih letih množično vračajo tuni, za katere pa se slovenski pogajalci v času pristopnih pogajanj v EU niso pogodili za nikakršne kvote. Zato slovenski ribiči poleg jastogov, ki veljajo za ogroženo vrsto, tunov ne smejo loviti.
