S septembrskimi spremembami, potrjenimi na senatu fakultete, imajo programi fakultete za družbene vede (FDV) ponovno manj predavanj in vaj. Ker to po besedah predsednika študentskega sveta FDV Klemena Mesarca vpliva na kakovost študija, se bojijo, da bodo njihovi programi zaradi tega izgubili akreditacije, njihove diplome pa bodo ničvredne.

FDV je trenutno v postopku podaljšanja akreditacije. Vendar se študentje bojijo, da bi še pred koncem tega postopka kdo zahteval izredno evalvacijo programov. »Študijski programi z manj kontaktnimi urami niso enaki študijskim programom, ki jih je Nacionalna agencija za kakovost v visokem šolstvu (NAKVIS) akreditirala pred leti,« opozarja Mesarec.

Predmeti ostali skoraj brez vaj

Najbolj naj bi predavanja in vaje oklestili v študijskem programu analitske politologije, kjer naj bi eden od predmetov ostal skorajda brez vaj. Podobno naj bi se godilo tudi nekaterim zahtevnim predmetom v študijskem programu mednarodnih odnosov. Najmanj pa naj bi bili prizadeti študijski programi, v katerih predava več profesorjev, saj se krnenje ur porazdeli na več izvajalcev. Med najmanj okrnjenimi programi naj bi bili sociologija in kulturologija.

V študentskem svetu FDV za takšno stanje krivijo Univerzo v Ljubljani, saj fakulteto umešča v najnižji razred financiranja. Zato zahtevajo, naj univerza ponovno ovrednoti položaj družboslovja in višino financiranja. Začeli so zbirati podpise za odstop rektorja Ivana Svetlika.

Ivan Svetlik po mnenju študentov s svojim delovanjem marginalizira študente družboslovja in s krčenjem sredstev fakulteti vpliva na hierarhizacijo študentov posameznih študijskih programov.

Na Univerzi v Ljubljani (UL) trdijo, da denar fakultetam dodeljujejo pravično in solidarno, hkrati pa priznavajo, da morajo varčevati. Fakultete financirajo glede na uvrstitev v študijsko skupino, ki jo je določila uredba o javnem financiranju visokega šolstva. FDV je sicer skupaj z ekonomsko, pravno in fakulteto za upravo uvrščena v prvo študijsko skupino in naj bi prejela 2500 evrov na posameznega študenta. A ker se je število študentov na drugi stopnji povečalo, denarja za to pa UL z ministrstva ni dobila, je morala zmanjševati sredstva na prvi stopnji. Kolikšen je zdaj znesek za študenta prve stopnje, nam na UL niso izdali. Dodali pa so, da tudi univerza vsako leto iz proračuna prejme manj denarja – letos ga je na primer za 12 odstotkov manj kot leta 2011.

Najprej opozorilo

Na NAKVIS nam na vprašanje, koliko fakultetam ali programom doslej niso podaljšali akreditacije, niso mogli odgovoriti. »Razmeroma malo jih je, zaradi možnosti vseh pravnih sredstev (pritožb), ki so na voljo, pa odločbe še niso dokončne oziroma postopki še niso končani.« Postopek podaljšanja akreditacije študijskih programov sicer spada med najzahtevnejše postopke agencije. Svet agencije pa, tudi ko so ugotovljene določene neskladnosti z zakonom ali merili kakovosti, podaljša akreditacijo študijskim programom, vendar za krajše obdobje (do treh let). Hkrati določi tudi rok za odpravo pomanjkljivosti. Ponovno presojo po tem roku opravi skupina drugih strokovnjakov. Če jim neskladnosti na fakulteti ne bo uspelo pravočasno odpraviti, pa svet agencije lahko odloči, da takšnim študijskim programom akreditacije ne podaljša.

Zaradi zapletov pri vlogi za ponovno akreditacijo programov trenutno okoli 200 študentov na ljubljanski in primorski univerzi študira na študijskih programih brez akreditacije. Njihov položaj na ministrstvu za izobraževanje želijo rešiti z novelo zakona o visokem šolstvu, ki je trenutno v medresorskem usklajevanju, na poslanskih klopeh naj bi bila po nujnem postopku prihodnji mesec.

S pripravljenimi spremembami se strinjajo tudi v Študentski organizaciji Slovenije, saj se osredotoča zgolj na reševanje težav okoli 200 študentov neakreditiranih programov. Prva različica novele pa je po njihovem mnenju »odpirala zakonsko in sistemsko luknjo«, ki bi visokošolskim zavodom omogočala, da lahko zaobidejo sistem in si z vpisom študentov pred iztekom akreditacije zagotovijo podaljšanje veljavnosti akreditacije s sedem kar na 12 let, ne glede na morebitno neizpolnjevanje standardov kakovosti.