Slavnostni govornik brigadir dr. Andrej Osterman, namestnik načelnika Generalštaba Slovenske vojske, je spomnil na dogodke pred sto leti: »V prvi svetovni vojni je samo na Soški fronti padlo okoli 300.000 ljudi. Vseh ni pokončalo orožje. Za mnoge so bile usodne druge poškodbe in okužbe oziroma bolezni. Vojaki na frontah in tudi vojni ujetniki, ki so v gorah gradili ceste in steze ter opravljali drugo prisilno delo, so bili pogosto žrtve plazov in zametov, saj so bile gore nad Sočo pred sto leti gole in neporaščene.«
Spoštljiv odnos do vseh žrtev
Dodal je, da je bilo Posočje tudi prizorišče druge svetovne vojne in poudaril, da je prav, da v spomin na tragične dogodke skrbimo in hodimo po poteh miru, za katere skrbi Fundacija Poti miru v Posočju. »Naj nas zato spominski dogodki, ki se jim danes poklanjamo, obvezujejo, da stalno delamo za mir. Tudi sodelovanje oboroženih sil v mednarodnih operacijah in misijah veliko pripomore k ohranjanju miru.«
Večino bojev na Mrzlem vrhu je s pobočja nad planino Pretovč branil tretji bataljon 46. pehotnega polka iz madžarskega Szegeda. Pripadniki te enote so v skalovju zgradili obsežen sistem jarkov in kavern ter eno od teh poimenovali po svojem poveljniku, majorju Maximilianu A. Diendorferju. Kaverna je služila kot varno zatočišče vojakom in številnim ranjencem. V njem so postavili oltar, posvečen Devici Mariji.
Potomci iščejo grobove svojih dedov
Tokrat so na ploščadi pred kaverno z ramo ob rami stali potomci slovenskih, avstrijskih, madžarskih, čeških, slovaških, ruskih in italijanskih vojakov, nekdaj sovražnikov na fronti, kjer so bili njihovi jarki oddaljeni manj kot 20 metrov. »V Kobariški muzej prihajajo potomci vojakov na soški fronti in iščejo kraje, kjer so se borili njihovi dedje. Največ je Madžarov, Čehov in Slovakov. Hodijo po urejenih muzejih na prostem, kjer je veliko obnovljenih znamenj in drugih ostalin iz prve svetovne vojne,« pravi Željko Cimprič iz Kobariškega muzeja. »Na Mrzlem vrhu so bili najhujši spopadi in samo v eni bitki je padlo tudi po 2500 vojakov. Na obeh straneh so v bojih izginjali celi bataljoni mladih vojakov.«
Sveto mašo za vse padle v prvi svetovni vojni je vodil Jože Plut, vodja vojaškega vikariata. Podobno kot lani je poskrbel za nejevoljo med delom prisotnih, saj je s svojim izvajanjem deloval bolj razdiralno kot pa v duhu sprave in povezovanja.
