Sociala v volilnih programih strank, ki jim na bližajočih se državnozborskih volitvah po javnomnenjski anketi Ninamedie trenutno kaže najbolje (Stranka Mira Cerarja, SDS, SD, NSi, PS, Zavezništvo Alenke Bratušek), ne kotira najvišje. To se kaže tako v skopih zavezah na tem področju kot v opredelitvah ukrepov, ki so v številnih primerih presplošne, da bi lahko razbrali, kaj stranke z njimi pravzaprav sploh obljubljajo. Cerarjeva stranka sicer obljublja, da ne bo nikomur več treba živeti pod pragom revščine, kako bo to storila, pa iz ukrepov na področju sociale ni razbrati.
Še bolj povedno je dejstvo, da DeSUS manj kot dva tedna pred volitvami še vedno ni javno objavila svojega predvolilnega programa, niti nam ga na prošnjo ni posredovala. Zato stranka kljub četrtemu mestu na lestvici Ninamedie ni uvrščena na naš seznam. Celo iz programa NSi, kjer so sociali namenili največ prostora med strankami (tudi sicer je njihov program s 162 stranmi najobsežnejši), veje predvsem eno sporočilo: socialno politiko zagotavljajo nova delovna mesta, zato je treba poskrbeti predvsem za spodbudno poslovno okolje.
Brezplačne malice, šole v naravi, tablice...
Konkretnih zavez na področju sociale je malo. Ena od njih je obljuba PS, da bodo zagotovili brezplačne malice in brezplačno šolo v naravi za vse otroke. V SDS, kjer so malice in vrtce pred tokratnimi volitvami pustili pri miru, pa obljubljajo, da bodo vsem učencem od tretjega razreda osnovne šole dalje in vsem dijakom zagotovili brezplačno uporabo tabličnih računalnikov. Ker ne bo več obveznih delovnih zvezkov, bodo družine po njihovem izračunu razbremenili za 200 evrov na leto na otroka.
Medtem ko je Stranka Mira Cerarja (SMC) nedoločno zapisala, da bi uvedla cenovno dostopnejše vrtce za mlade, SD volilcem namesto denarnih prihrankov obljublja, da bo poskusila pravice otrok vnovič zaščititi s sprejetjem družinskega zakonika. Enako NSi, a seveda z drugačnimi rešitvami. Ta stranka bi tudi ukinila stopničasto lestvico pri otroškem dodatku in uvedla mehkejše prehode med dohodkovnimi razredi z zvezno lestvico.
V Zavezništvu Alenke Bratušek (ZaAB) so se tem vprašanjem v programu izognili. Pravzaprav so se na področju sociale omejili le na zavezo o spodbujanju socialnega podjetništva, zagotovili pa bi tudi stanovanja mladim, in sicer s subvencioniranjem najemnin, neprofitnimi stanovanji, s trajnim najemom z možnostjo ugodnejšega odkupa stanovanja ter spodbujanjem menjave stanovanj.
Vsi za stanovanja mladim
PS bi stanovanjsko vprašanje mladih reševala z gradnjo neprofitnih rentnih stanovanj pa tudi s sprostitvijo praznih stanovanj v lasti slabe in drugih bank. Koliko stanovanj in kdaj naj bi bila na voljo, ni opredelila, čeprav rada operira z roki in zneski; z njimi je tudi tokrat opremila gospodarski del svojega programa.
Še bolj megleno so se za razvoj trga najemniških stanovanj, povečanje števila začasnih stanovanj za deložirane osebe in spremembe sistema neprofitnih najemnin zavzeli v SD. NSi je redkobesedno napovedala le, da bi mladim parom zagotovila cenovno dostopno prvo stanovanje. SMC bi zanje poskrbela prek stanovanjskih zadrug in z ugodnimi krediti za nakup ali obnovo starejših hiš na podeželju in prevzemanje kmetij. SDS sicer mladih posebej ne omenja, se je pa tudi ta stranka zavzela za novo stanovanjsko politiko, po kateri bi neprofitne najemnine nadomestil stanovanjski dodatek, vezan na dohodke upravičencev, ljudje pa bi dobili možnost postopnega odkupa stanovanj, pri čemer bi se plačane najemnine štele kot del kupnine ob ustreznem dolgoročnem stanovanjskem varčevanju.
V povezavi z mladimi je SDS na področju sociale poudarila predvsem takšno štipendijsko politiko, ki bo prednostno spodbujala nadarjene dijake in študente ter tiste, ki se izobražujejo za poklice, za katere na trgu dela obstajajo večje potrebe. Razen kadrovskih štipendij in štipendijskih skladov, ki bi jih polnilo gospodarstvo – omenjata jih stranki ZaAB in NSi – se druge stranke v svojih volilnih programih s štipendijsko politiko ne ukvarjajo.
Kdo bo plačal?
Zato pa so se prav vse razen ZaAB, ki tega vprašanja ne omenja, zavzele za zakonsko ureditev dolgotrajne oskrbe ljudi, ki potrebujejo pomoč. Toda glede na to, da tak zakon vsakokratne vlade v Sloveniji uvajajo že več kot desetletje, enotnost strank ob tem vprašanju ni pomirjujoča. Še posebej zato ne, ker nobena od njih ne omenja, od kod naj bi dobili denar, ki še vedno predstavlja najtrši oreh za ureditev tega področja. Tudi sicer stranke v svojih programih ne omenjajo finančnih posledic in virov financiranja svojih zavez. Le SDS je v enem stavku namignila, da bi odpravila vse neupravičene privilegije in s tem denarjem okrepila socialno varnost državljanov.
Ob ureditvi vprašanja dolgotrajne oskrbe nekaj strank starejšim obljublja še nekatere druge ukrepe. SDS bi upokojencem omogočila nakup vozovnic za medkrajevni javni potniški promet po enakih cenah, kot veljajo za dijake in študente. V SD pa so poudarili skrb za aktivno preživljanje časa starejših. PS bi jim omogočila rentni odkup stanovanja, napoveduje pa tudi uveljavitev javno-zasebnega partnerstva pri gradnji oskrbovanih stanovanj in oblikovanje svetov za vprašanja starejših znotraj vseh občin.
Stranke SMC, SDS, SD, NSi so si tudi enotne, da je treba reorganizirati mrežo centrov za socialno delo in povečati njihovo dostopnost ter kakovost storitev, sistem pa poenostaviti. Konkretno bi SMC podobno, kot je zasnovana obstoječa spletna točka e-VEM za gospodarstvo, tudi centre za socialno delo organizirala kot enotno vstopno-svetovalno točko za vse oblike pomoči. NSi pa se zavzema za samodejno podaljševanje pravic iz javnih sredstev (na primer otroških dodatkov) brez vsakoletnega vlaganja vloge.
