Starši, ki gredo v trgovski center po nakupih, otroke pogosto pustijo v igralnici notranjih igrišč v dobri veri, da se bodo prijetno zabavali in da se jim seveda med igro ne bo zgodilo nič hudega. V Sloveniji se na srečo ni na igralih še nihče smrtno poškodoval, na gozdnem igrišču v nemškem Linadu pa se je pred tremi leti zgodila nesreča, v kateri je umrla štirinajstletna deklica. Skupaj s sošolci je splezala na mrežo, ki je bila vpeta med dve drevesi. Mladi so bili namreč na izletu in so želeli imeti za spomin skupinsko fotografijo. Ko so se nič hudega sluteč postavili pred fotografski objektiv, se je eno od dreves zlomilo, mreža skupaj z učenci pa je zgrmela na tla. Med padcem se je dekle tako hudo ranilo, da je naslednji dan v bolnišnici umrlo.
Če se otrok poškoduje, ker igralo ni varno oziroma se denimo strga vrv, po kateri pleza, je lastnik odškodninsko odgovoren in je dolžan plačati odškodnino. Te pa še zdaleč niso nizke. Celjski odvetnik Boštjan Verstovšek iz Odvetniške pisarne Verstovšek opozarja, da je treba ločiti odškodninsko in kazensko odgovornost. Lastniki igral in upravljalci so kazensko odgovorni, kadar se otrok na igralih hudo poškoduje ali celo umre, sodišče pa ugotovi, da so kot odgovorne osebe storili kaznivo dejanje z naklepom ali iz malomarnosti. V najtežjih primerih so lahko obsojeni tudi na zaporno kazen. V praksi so pogostejši primeri odškodninske oziroma civilne odgovornosti, ko mora odgovorna oseba poškodovanemu plačati denarno odškodnino.
Visoke odškodnine
Pri običajnem zlomu roke lahko odškodnina presega 10.000 evrov, kadar pride do poškodb, ki imajo trajne posledice, je lahko tudi do desetkrat višja. Če ima otrok hude notranje poškodbe ali je zaradi nesrečnega padca za vedno priklenjen za invalidski voziček, lahko prejme več kot 200.000 evrov odškodnine in še mesečno rento. Pri odškodninski odgovornosti je možna tudi deljena krivda. Če se izkaže, da igrala niso bila varna, bo odškodninsko odgovarjal tudi proizvajalec. Kadar sodišče ugotovi, da so bila igrala napačno projektirana, poleg lastnika odgovarja še projektant, če pa do nesreče pride zaradi malomarnega vzdrževanja, bo zaradi plačila odškodnine moral globoko seči v žep tudi vzdrževalec.
Andreja Bednjički je prva in za zdaj edina slovenska nadzornica za varnost na otroških igriščih in igralih. Certifikat je pridobila pri mednarodno akreditiranem certifikacijskem organu TUV Austria na Dunaju. Pred petimi leti je ustanovila podjetje Inštitut ISERA, lani pa Zavod za varno igro, ki je nepridobitna organizacija in deluje izključno na preventivi in izmenjavi dobre prakse. Bednjičkijeva pravi, da ni njen namen lastnikom igrišč oziroma naročnikom letnih pregledov izdajati negativnih poročil o stanju na njihovih igriščih. Bolj pomembno se ji zdi, da bi lastniki igrišč, dobavitelji, proizvajalci igral in igrač ter seveda tudi starši spoznali, kako pomembna je varnost na otroških igriščih in kje vse otrokom pretijo nevarnosti.
»Na igriščih, ki so v lasti vrtcev in gospodarskih družb, se je stanje v zadnjem času nekoliko izboljšalo. Ti so namreč pod nadzorom zdravstvenega in tržnega inšpektorata, ki od leta 2008 preverjata, ali so igrala ustrezna. Stanje igral na javnih površinah pa je žal slabše. Vseh seveda ne smemo metati v isti koš. Imamo tudi primere dobre prakse, ko se odgovorne osebe resnično zavedajo, kako pomembno je, da so otroci med igro varni. Kljub temu pa ocenjujem, da na tem področju še vedno močno zaostajamo za Nizozemsko in našo sosedo Avstrijo,« opozarja Bednjičkijeva. Med pregledi največkrat opaža, da so igrala dotrajana in nevzdrževana. »Pri novejših včasih opazim, da niso pravilno vgrajena. Dogaja se, da temelji za igrala niso pravilno narejeni, da med igrali ni ustreznih varnostnih razmikov ali pa da se pojavljajo konstrukcijske napake, zaradi katerih se otrokom zatikajo oblačila. Zelo pogosto je zemljina pod igrišči zbita, kar je spet slabo, če se otrok spotakne in pade. Da ne omenjam dokumentov in zapisov o ustreznosti in izvajanju nadzora nad igrali, ki jih marsikje nimajo,« še pravi nadzornica.
Vrtce nadzorujejo zdravstveni inšpektorji
Nadzor nad spoštovanjem normativov in standardov za prostor in opremo vrtcev, med katera sodijo tudi igrišča in igrala, izvaja zdravstveni inšpektorat. Lani so zdravstveni inšpektorji v Sloveniji opravili okoli 900 pregledov zunanjih igrišč, v prvi polovici letošnjega leta pa okoli 500. Neskladnosti s predpisi so ugotovili v približno 70 primerih.
Kot pravi Manca Uršič Rosas, predstavnica za odnose z javnostmi na Zdravstvenem inšpektoratu RS, so za ustreznost igrišč in igral odgovorni ravnatelji vrtcev, inšpektorji pa preverjajo, ali imajo vrtci izdelan načrt rednega vzdrževanja in čiščenja, ali se izvajajo rutinski, periodični in letni pregledi igral in ali se o tem vodi evidenca. Preverjajo tudi, ali ima vrtec dokumentacijo, iz katere je razvidno, da je igralo proizvedeno in nameščeno na igrišče v skladu z veljavnimi slovenskimi standardi. Če inšpektorji ugotovijo, da so v vrtcu kršili predpise, odgovorno osebo opozorijo ali pa izdajo upravno odločbo, s katero določijo ukrepe za odpravo pomanjkljivosti. Kadar odgovorni odločbe ne upoštevajo, jim zdravstveni inšpektorji izrečejo globo.
Direktorica Vrtca Šentjur Elizabeta Jelen nam je povedala, da pri njih na srečo kakšnih posebno hudih poškodb niso imeli. Eden od otrok si je med igro na igralih zlomil roko, k zdravniku pa je moral tudi malček, ki si je kamenček iz podloge, v kateri je prodec, potisnil v nos. »Vsa igrala na igriščih so redno pregledana in vzdrževana. V zadnjih dve letih smo vsa igrala temeljito popravili, po potrebi obnovili in glede na zakonodajo uredili ustrezno podlogo. Sicer pa za varnost igral poskrbimo z vsakodnevnimi rednimi rutinskimi pregledi in trimesečnimi periodičnimi pregledi, ki jih opravlja tričlanska komisija.«
Po zakonu o splošni varnosti proizvodov pa so seveda tudi proizvajalci in distributerji dolžni na trgu ponuditi samo varna otroška igrala. Pod drobnogledom jih imajo tržni inšpektorji, ki nadzorujejo tudi varnost igral v gostilnah, trgovskih centrih, na turističnih kmetijah in med drugim celo v živalskih vrtovih. Glavna tržna inšpektorica Andrejka Grlić pravi, da je tržni inšpektorat RS v obdobju od leta 2008 do letošnjega poletja pregledal in z merili preizkusil 850 otroških igral, ki jih pri opravljanju svoje poslovne dejavnosti ponujajo zasebniki in podjetja. Nadzor so opravili tudi pri 27 dobaviteljih otroških igral. Večina je brez oporekanja pomanjkljivosti takoj odpravila, kar po mnenju glavne inšpektorice kaže, da se vse bolj zavedajo svoje odgovornosti.
Previdno pri sklepanju zavarovanj
V Nemčiji so se zaradi smrti osmošolke na zatožni klopi znašli kar trije ljudje. Inženir, ki je štiri leta pred nesrečo pregledal igrišče s plezalnim ogrodjem in po mnenju sodišča v svojem poročilu ni jasno ocenil ustreznosti konstrukcije, je bil obsojen na 90-dnevno zaporno kazen. Sodelavec občinskega mestnega parka, ki je bil odgovoren za kar 40 igrišč in je bil pri svojem delu tako obremenjen, da ni izvajal rednih pregledov, jo je odnesel s 500 evri denarne kazni, medtem ko je bil gozdarski vodja oproščen. Mnogi so bili po razsodbi zgroženi, češ da sta bili izrečeni kazni preveč mili.
In kako se lahko lastniki, upravljavci in druge odgovorne osebe izognejo mukotrpnim sodnim postopkom in plačilu visokih odškodnin? Najbolje za vse bi seveda bilo, da bi bila igrišča in igrala, ki jih ponujajo otrokom, brezhibna in na vse možne načine varovana. Ker pa lahko kljub temu pride do nesreče, je po mnenju odvetnika Boštjana Verstovška najbolj moder tisti direktor, ki bo sklenil dobro zavarovanje. Torej zavarovanje, ki bo pokrilo vsa mogoča tveganja z dovolj visokim zavarovalnim kritjem. »Če bo prišlo do nezgode, bo urejanje zadeve lahko v celoti prepustil zavarovalnici. Takšno zavarovanje sicer ni poceni, vendar tudi ni preveč drago. Privošči si ga lahko vsako normalno poslujoče podjetje. Če pride do nezgode, je takšna rešitev zagotovo najcenejša,« je prepričan Verstovšek, ki pa kljub temu opozarja, da imajo zavarovalnice na zalogi ogromno trikov v drobnem tisku, na katere se sklicujejo, ko je treba plačati odškodnino. »Iz prakse lahko povem, da nikakor ne gre zaupati zavarovalnim uslužbencem in agentom, ki pri sklepanju zavarovanja obljubljajo vse najlepše v stilu: 'Saj ni važno, kaj napišemo v pogodbi, jaz vam zagotavljam, da je vse v redu...'« Če je zavarovalna pogodba slaba, v primeru nesreče ne bo nič koristila. Vsakdanja praksa kaže, da se je pri sklepanju pogodbe nujno posvetovati s strokovnjakom, ki ni na plačilnem seznamu zavarovalnice. Resna podjetja imajo svojo pravno službo, ki mora poskrbeti, da so te zadeve urejene.«
