Pred sedmimi leti, v sezoni 2005/2006, so slovenski žičničarji našteli skoraj dva milijona smučarskih dni (število prodanih dnevnih vozovnic ter ustrezno število večdnevnih), predlansko sezono je ta številka grozovito padla na le nekaj več kot milijon, lansko sezono so imeli 1,3 milijona smučarskih dni.
V štirih letih ena nova žičnica
Po letu 1995 so postavili 28 novih naprav, kar niti ni tako malo. Bolj skrbi podatek, da so v zadnjih štirih letih postavili zgolj eno samo! Kot je na včerajšnjem posvetu žičničarjev in predstavnikov gorskih centrov poudaril predsednik Združenja slovenskih žičničarjev Srečko Jesenšek, slovenski žičničarski turizem v primerjavi s preostalimi evropskimi državami hitreje izgublja tako prihodke kot tržni delež. »Žičničarje lahko delimo na dve skupini. Tisti, ki so v zadnjih letih vlagali v nove naprave, so prezadolženi, tisti, ki niso investirali, pa izgubljajo stik s konkurenco in počasi propadajo. Čeprav so naložbe žičničarjev v turizmu povzročile številne multiplikativne učinke v celotnem gospodarstvu, je breme naložb ob državnih in evropskih sredstvih zgolj na nas,« je dejal Jesenšek. Primeri v naši neposredni bližini pa kažejo, da je razvoj žičničarstva lahko tudi drugačen. »Pred tremi ali štirimi desetletji so bili italijanski Dolomiti v sila klavrnem stanju. A posamezne dežele so vzele zadevo v svoje roke, intenzivno so vlagale v žičnice in preostalo infrastrukturo, pa jih poglejte, kje so danes. Furlanija - Julijska krajina je ustanovila družbo, ki upravlja pet gorskih centrov in vzdržuje pogoje za ves preostali del turizma,« je še dejal Jesenšek.
Predsednik zbornice gorskih centrov Damjan Pintar je navedel še več primerov iz tujine: »Število smučarjev pada povsod, a v Sloveniji najhitreje. Najbolj tam, kjer so odvisni od domačih smučarjev. Tudi pri nas smo. Ko se je drugje zmanjšal tržni delež žičničarjev, so skupaj z vlado šli v akcijo iskanja novih trgov. V Španiji, recimo, so na neko smučišče privlekli ruske smučarje, ki jih tja vozijo čarterski poleti, pa čeprav je smučišče od letališča oddaljeno tri ure. Pri nas so vsa smučišča bliže letališču! Podobno je v Skandinaviji, pa vsi vemo, da so finska smučišča slabša od naših. V Španiji je v lastništvo žičnic vstopila država, ponekod kar železniška družba. Predlagam tudi, da agresivno vstopimo na hrvaški trg, ki se zdaj vozi mimo nas. Izkoristiti je treba dejstvo, da imamo najvarnejša smučišča z najmanj nesrečami. Mimo nas gredo veliki s športom povezani dogodki, razni kongresi, seminarji. Tu se obrača ogromno denarja,« je nekaj idej nanizal Pintar.
Kot redne avtobusne linije
Generalni direktor direktorata za turizem Marjan Hribar je žičničarjem vrgel kost za glodanje: »Sami se morate odločiti, ali ste pripravljeni na dokapitalizacijo in medse sprejeti novega lastnika. Sam sem goreč nasprotnik vmešavanja države v gospodarstvo, zato morate razmisliti tudi o zasebnih vlagateljih. Nihče pa ne sme imeti nobenih pomislekov, če pride tuji partner,« je dejal Hribar.
Ker država neposredno gospodarskim družbam, kar žičnice tudi so, ne sme pomagati, so razvili idejo, da bi vsaj del žičnic postal del sistema javnega potniškega prometa. S tem bi bile tiste žičnice upravičene do podobnih subvencij kot recimo povsem navadna avtobusna linija Kranj–Škofja Loka. Res pa je, da bodo pogoji strogi. Točno sicer še niso določeni, a kot je pojasnil vodja sektorja za javni potniški promet in žičnice na ministrstvu za infrastrukturo in prostor Gorazd Bedrač, bodo take žičnice morale opravljati funkcijo javnega prevoza, se pravi obratovati vsaj 345 dni na leto vsaj trikrat na dan. Prav tako bodo morale biti naprave dostopne vsem, morale bodo prepeljati potnike na neki obljuden cilj, morale bodo biti uporabne ob vsakem vremenu. »Država mora zdaj najprej sprejeti zakonodajo, potem moramo pripraviti javni razpis ter podeliti koncesije. Realno bo sistem lahko zaživel leta 2015,« je napovedal Bedrač. Koliko bo na voljo denarja, še ni jasno, med žičničarji se govori o okoli 700 tisočakih. Dejstvo pa je, da bo tak ukrep prišel prav le nekaterim smučarskim centrom, kot recimo Voglu, Krvavcu, Mariborskemu Pohorju. V glavnem tam, kjer potnike vozijo na vrh nekega hriba z gondolami ali nihalkami. »Mi že zdaj izpolnjujemo napovedane pogoje in bomo takega ukrepa veseli,« je dejal pomočnik direktorja smučišča Krvavec Uroš Zupan. Prav nič pa si s takim ukrepom, recimo, ne bodo mogli pomagati v Kranjski Gori.