»Pri sprejemanju zakonov v državnem zboru je še večja katastrofa kot prej, saj vlada Alenke Bratušek nujni postopek še bolj uporablja oziroma zlorablja, kot ga je prejšnja. Statistika glede sprejemanja predpisov na vladi je sicer nekoliko boljša kot v preteklem mandatu, a vseeno težko rečemo, da ima ta vlada odgovornejši odnos do priprave zakonov in do javnosti oziroma do državljanov, kot ga je imela vlada Janeza Janše,« ugotavlja Goran Forbici, direktor Centra za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij (CNVOS).
Ko steče strankarski glasovalni stroj, javnost nima več besede
CNVOS že za tretjo vlado zapored vodi števec kršitev resolucije o normativni dejavnosti, ki se nanaša na delo vlade in postopek priprave predpisa, preden ta pride v državni zbor. Resolucija zahteve po tem, da je treba v pripravo vsebine predpisov vključiti najširšo javnost in praviloma omogočiti od 30 do 60 dni javne razprave, postavlja na ministrstva, kjer v resnici nastane večina kasneje sprejetih predpisov. V CNVOS ugotavljajo, da ko enkrat steče strankarski glasovalni stroj, spremembe predlogov predpisov v praksi praviloma ni mogoče doseči, saj koalicijski poslanci na vladi sprejetih zakonov ne spreminjajo. »Z vidika oblikovanja vsebine zakonov državni zbor tako ni mesto, kjer se demokratični proces začne, ampak mesto, kjer se v resnici konča,« so v svojem poročilu zapisali v CNVOS.
Goran Forbici nam je pojasnil, da njihov števec za aktualno vlado kaže, da je pri 333 predpisih, kolikor jih je sprejela do konca novembra, resolucijo o normativni dejavnosti in poslovnik vlade o tem, kako se pri pripravi predpisov posvetovati z javnostjo, kršila v 66 odstotkih primerov. Janševa vlada je imela od marca 2012 do marca 2013 še več, 80 odstotkov, kršitev. »Neka razlika vendarle je. Če bi izmerili, kolikokrat na dan so se zgodile kršitve, bi lahko rekli, da je Janez Janša pravila glede sodelovanja javnosti pri pripravi predpisov kršil povprečno 1,2-krat na dan, Alenka Bratušek pa to počne 0,85-krat,« primerja Forbici in poudarja, da je obseg nespoštovanja tako preprostega pravila, kot je 30-dnevni rok za javno razpravo, še vedno ogromen. »Res je nenavadno, da se tega ne znajo držati, sploh zato, ker v ta delež niso všteti dokumenti, ki jih je vlada sama razglasila za nujne in zanje tako in tako ne velja 30-dnevni rok za javno razpravo,« se čudi direktor CNVOS.
Dobri in slabi zgledi
Forbiciju pa se zdi spodbudno to, da smo končno dobili ministrstvo – za kulturo – ki se »do pičice drži pravil igre«. V osmih mesecih so sprejeli enajst predpisov, od česar so prav pri vseh zakonih (o verski svobodi, o varstvu kulturne dediščine, o RTV, o knjigi...) spoštovali najmanj 30-dnevni rok za javno razpravo, le pri treh uredbah ga niso. Črno packo pa si po Forbicijevi oceni zaslužijo tri ministrstva – za finance, za kmetijstvo in okolje ter za pravosodje. Ministrstvo za finance zato, ker »po tekočem traku« objavlja javno razpravo samo za en teden. V tem mandatu so pri kar 37 predpisih omogočili manj kot 30-dnevno javno razpravo, pet so jih dali neposredno na vlado, pravila igre so spoštovali v vsega sedmih primerih, a še od tega so šli štirje predpisi v obravnavo po nujnem postopku. Tak je bil tudi zakon o davku na nepremičnine, ki si po Forbicijevem mnenju nikakor ni zaslužil nujnega postopka obravnave.
Po poslovniku državnega zbora se sme nujni postopek uporabiti samo takrat, ko je sprejem zakona nujen zaradi interesov varnosti ali obrambe države ali zaradi odprave posledic naravnih nesreč ali zato, da se preprečijo težko popravljive posledice za delovanje države. »Pri tem zakonu smo ves čas protestirali proti nujnemu postopku, saj ga pobiranje davkov ne opravičuje. Govorimo o 200 milijonih evrov, kolikor naj bi v državni proračun prinesel nepremičninski davek. Zaradi 200 milijonov evrov se država ne sesuje, zato ne bi nastale nepopravljive posledice, tudi če bi ga državni zbor sprejemal po rednem postopku. Zakona o tem temeljnem davku, ki zahteva resnično široko razpravo in premislek z vseh strani, ni mogoče uvajati po nujnem postopku,« je prepričan Goran Forbici.
Zaradi krize vlade z zakoni gasijo požare
Kritičen je tudi do kmetijsko-okoljskega ministrstva, ki je od marca pripravilo 88 predpisov ter pri kar 55 »povozilo javnost in stroko«. Forbiciju se zdi zanimivo tudi ministrstvo za pravosodje, ki bi moralo biti drugim zgled, a so pri njem našteli kar 75 odstotkov kršitev. Od 20 predpisov pri 15 niso spoštovali resolucije o normativni dejavnosti. Čeprav je število kršitev visoko tudi v aktualni vladi, pa je naš sogovornik vseeno zadovoljen, da ni več tako ekscesnih primerov, kot se je zgodil v času Janševe vlade, ki je dala zakon v javno razpravo v petek, rok za pripombe pa je potekel že v ponedeljek, torej v dveh delovnih dneh. »Toda bistvene razlike med vladama ni. Tudi aktualna predpise še vedno pripravlja v veliki naglici, še večja katastrofa pa je, da pri tem ne tehtajo alternativnih rešitev in ne ocenijo vseh možnih vplivov posameznega predpisa. Zelo daleč smo torej od točke, ko bi lahko rekli, da zakonodaja pri nas nastaja premišljeno,« sklene Forbici.
Za mnenje smo vprašali tudi politologa dr. Draga Zajca. Meni, da uporaba ali zloraba nujnega postopka sprejemanja predpisov narašča, kadar se gospodarske razmere slabšajo in vlade hitijo »gasit požare«. »Na zakonodajni tempo v zadnjem času močno vplivajo tudi pritiski iz zunanjega okolja, zlasti evropske komisije, da Slovenija sprejme določena merila za uravnoteženje financ in druge reforme, ki nas še čakajo (dodatna pokojninska, zdravstvena in še kakšna na trgu dela in tako dalje). Vsa ta naglica je gotovo posledica dejstva, da se prejšnje vlade niso oziroma niso hotele zavedati določenih okoliščin in sprememb v okolju ter učinkov gospodarske recesije, poleg seveda širših posledic globalizacije, in niso pripravile nobenih 'rezervnih scenarijev' za slabe čase. K odlaganju nujnih ukrepov so s svojo negativno vlogo zlasti leta 2011 veliko prispevali sindikati,« pravi dr. Zajc. Strinja se, da je kakovost v naglici sprejetih predpisov nujno slabša in terja neprestane popravke. Na našo pripombo, kako to, da so posamezni zakoni v rajnki Jugoslaviji brez sprememb preživeli več let ali celo desetletij, pa je odvrnil: »Posamezni zakoni so res veljali dalj časa, a politični sistem nekdanje Jugoslavije je propadel, ker ni prenesel notranje krize.«
