Čeprav so imeli na voljo 235.389 evrov, so gradbeni inšpektorji lani prisilno rušenje odredili le za dve črni gradnji in za to porabili natanko 14.387 evrov. Medtem ko prostorski strokovnjaki že dvajset let opozarjajo, da brez odločnega in hitrega ukrepanja inšpekcijskih služb zoper črnograditelje te škodljive prakse ne bo mogoče izkoreniniti, gradbena inšpekcija očitno sedi na denarju. In ne le to. Ravno v tistem času, 10. maja 2012, je takratna predstojnica gradbene inšpekcije Aleksandra Velkovrh protikorupcijski komisiji celo pojasnjevala, da bi v tistem trenutku glede na izvršljive inšpekcijske odločbe lahko porušili okoli 4000 nelegalnih gradenj, vendar pa finančna sredstva zadoščajo le za približno 50 prisilnih rušitev letno. Protikorupcijska komisija je prav ta podatek ocenila kot najbolj kritičen, pa čeprav je tudi na podlagi izjav Velkovrhove hkrati ugotavljala, da velika korupcijska tveganja na področju prostora prinašajo tudi netransparentni, dolgotrajni in pomanjkljivo nadzorovani postopki gradbenih inšpektorjev.
Lani vračali, letos premalo?
Toda takrat prisilnih odstranitev črnih gradenj sploh niso izvajali. Kajti pogodba z izvajalcem prisilnih rušenj v letih 2012 in 2013 je bila sklenjena šele septembra 2012, so včeraj pojasnili na inšpektoratu za promet, energetiko in prostor. Neporabljen denar za prisilne odstranitve črnih gradenj je tako romal nazaj v proračun, medtem ko ga je letos po 16 dokončanih in eni nedokončani prisilni rušitvi ter porabljenih 103.515,88 evra zmanjkalo še pred koncem leta. Tako vsaj pravi minister za infrastrukturo in prostor Samo Omerzel, čeprav celo podatki ministrstva kažejo, da bi inšpektorjem za prisilne rušitve do konca leta moralo ostati še dobrih sto tisočakov.
To sicer lastnikov nezakonitih gradenj ne bi smelo prestrašiti, saj bo vlada po Omerzelovih besedah predvidoma jutri potrdila novelo zakona o graditvi objektov in tako v presojo državnemu zboru po hitrem postopku poslala določilo, po katerem bo črnograditelj s pravnomočno inšpekcijsko odločbo lahko zaprosil za enoletni odlog rušenja. V tem času naj bi pripravili zakon o legalizaciji nedovoljenih gradenj, nato pa do marca prihodnje leto še celovito prenovo prostorske zakonodaje, ki naj bi prinesla hitrejše, enostavnejše in preglednejše postopke za pridobivanje vseh soglasij in dovoljenj za gradnjo ter tako omejila želje investitorjev po nezakoniti gradnji. Pri tem bo ključna vzpostavitev enotne vstopne točke za investitorje, ki bo vzpostavljena na podlagi digitalizacije in elektronskega povezovanja tako različnih prostorskih baz podatkov kot vseh institucij, ki sodelujejo pri izdaji potrebnih dovoljenj.
Toda prostorski strokovnjaki opozarjajo, da sta legalizacija in prenova prostorske zakonodaje lahko uspešni le, če jima bo sledilo učinkovito in strogo ukrepanje inšpekcijskih služb zoper vse nove črnograditelje. A pri črnih gradnjah namerava infrastrukturno ministrstvo prihodnje leto celo varčevati. Kot je zapisano v gradivu, ki je priloženo noveli zakona o graditvi objektov, je v proračunu gradbene inšpekcije za naslednje leto za rušenje nedovoljenih gradenj zagotovljenih 197.000 evrov. A zaradi moratorija za rušitve naj bi od tega zneska porabili le približno sto tisočakov za rušenje nevarnih gradenj, za katere odlog rušitve ni mogoč, preostalih 97 tisočakov pa privarčevali. »Ta opis prihrankov, ki naj bi jih ukrep zagotovil, res moti, saj država sredstva za rušenje vendar samo zalaga,« pravi krajinska arhitektka in urbanistka Maja Simoneti. Naj ob tem dodamo, da na gradbenem inšpektoratu ne vedo, koliko sredstev država od lastnikov prisilno porušenih črnih gradenj uspe izterjati nazaj. Prav tako nam tega podatka niso mogli posredovati s carinske uprave, kjer izvajajo izterjave, saj stroški prisilnih rušenj sodijo med stroške upravnega postopka, kamor štejejo tudi stroške za priče, izvedence v upravnem postopku...